MISIJA OTOK IŽ

»MISIJA IŽ 2006«

Napisala: Simona Mernik

Kot popolni začetnik. oziroma »greenhorn« (po Karlu May-u), sem gledala svoj kovček, za katerega smo kasneje ugotovili, da je pravzaprav nekak mutant, križanec med kovčkom in omaro, in se spraševala, ali še morda lahko kaj pretihotapim vanj. Seveda med obvezno opremo ni manjkal en kos tranzistorja, ker brez tega ne gre. Sin me je vprašal, kako dolgo me ne bo in ko sem mu odgovorila, da samo en teden, je samo zmajal z glavo, zavil z očmi in odšel svojim »skrbem« naproti.

Torej stala sem pred polnim kovčkom, pripravljena na odhod, na avanturo leta, desetletja, ma kaj, življenja. Ne pretiravam, kajti sem bolj zapečkarski tip in meje naše prelepe države so nekako tudi moje meje. Ne vleče me prav posebno v svet in ko že moram kam na pot, je to huje, kot ekspedicija na Mars. Zraven tega sem se pripravljala na res nekaj posebnega. Na dopust s skupinico ljudi, ki je res »special« in spraševala sem se, kako bo. Veliko vprašanj mi je rojilo po glavi medtem, ko sem se vozila proti izhodiščni točki naše avanture.

V Celju je bil kar »frišno«, mogoče je zeblo samo mene. Ko pa sem zagledala Sanjo, me je zazeblo še bolj….« To bo zaradi zdrave prehrane«, sem si rekla in se vkrcala na bus, ki je bil bolj prazen kot poln. Itak, da smo bili vsi malo na trnih, kdaj bomo že šli ( »porčič gate«) in ko smo končno krenili, smo res kmalu ugotovili, da nas vozita dva zelo nerazpoložena šoferja, ki si nista dovolila nobenih prošenj, nasvetov in še česa podobnega v zvezi s postanki zaradi bioloških potreb predvsem ženskega dela avtobusa. Lahko smo bili srečni, presrečni,ker ni nihče bruhal (ker bi ta dva modela od šoferjev po moje dobila histerični napad in bi bruhajočo osebo takoj eliminirala). No ja, v Novem Mestu smo dobili zadnje potnike in »potujoča kaznilnica« se je napolnila do konca.

Naše naslednje stanje blaženosti nas je doletelo, ko smo nekako uvideli, da nas bosta ta dva mojstra »špartanske vzgoje«, na cilj dostavila kar po stari cesti. Vau!! Glede na to, da smo bili na poti na dopust in da se nam po celoletnem garanju po službah itak ni nikamor mudilo (grrr!!!), smo se sprijaznili še s tem. Pač smo videli kraje, katerih že dolgo nismo…, nič zato, kaj pa lepega vidiš na avtocesti, kajne?

In ko smo se končno pricijazili v Zadar, smo se zagnali proti naši privatni ladji in komaj čakali, da se vkrcamo še sem. In jaz, večni otrok, sem se zagnala v prvo nadstropje (pazite, bila je enonadstropna vodna gazela!!) in takoj poklicala domov, ter naznanila vsem, kje sem!! Na ladji, ki bo zdaj zdaj odplula, da se že maje in da je »full« lepa voda in še in še, in kar nisem mogla nehati! Prevzel me je en tak občutek, ne vem, svobode in vsega lepega, da sem kar nekaj čebljala. Upam samo, da nisem dajala vtisa komaj izpuščene pacientke iz klinike za »very very nervous«.

V glavnem, vožnja na Iž je bila prečudovita in že sem začutila, kako mi možgani odhajajo na pašo. Resnično že precej let nisem bila nikjer in zdelo se mi je, da sem prišla na drug planet. Vožnja je trajala približno dve uri, nakar smo pristali ob majhnem pomolu,majhnega otočka in t am je stal majhen traktorček z majhno prikolico za našo prtljago. »Ufff, kakšno razkošje«, sem pomislila vsa srečna, da mi ne bo treba tega kovčka, ki me je samo spravljal v zadrego, nositi sama. Bil je majhen hotelček…., sicer pa je bilo več ali manj vse na tem otočku majhno…, majhne sobe in še kaj je bilo majhno. Ok, malo pretiravam. Bilo je čisto v redu in po nastanitvi s sobah sem oddirjala na svoj prvi obhod. Itak sem sklenila, da bo to čisto aktivni dopust, ker bo treba malce pokuriti odvečni material, ki se je nabral okoli določenih telesnih okončin in podobno. Odpravila sem se na pot, seveda z glasbo na ušesih,ker brez tega sem mrtva, in začela uživati v trenutku. Pot me je vodila do novega majhnega zalivčka in okoli njega. Nenormalno zelena in čista voda…ali pa sem jaz pozabila, kako izgleda čisto morje, ta vonj, ta prečudoviti vonj, mešanica soli, borovcev…. Ej, pa jaz res več nisem v mariborskem »pajzlu«!!! Sonce, mir, tišina, pogled na bližnje otoke in otočke, tu in tam kakšna ladjica…, nebesa vam rečem!!!

Nekako sem se po dveh urah raziskovanja bližnje okolice in izločanja toksinov in depresivnih snovi (beri »švicanje«) sklenila, da je dovolj. Hitro pod tuš in občutek, da sem nekaj že naredila zase.

Pri večerji smo se pri dolgi mizi zbrali vsi presnojedci (tako bom imenovala tudi začetnike) in ugotovili, da nas hotelsko osebje nekako ni razumelo, koliko vendar en presnojedec poje. Problem je seveda rešljiv, saj smo vsi ljudje in še normalni povrh, bomo že nekako… Pa je trajalo dva dni, da smo začeli dobivati porcije, ob katerih se je dejansko celotno omizje najedlo do mrtvega (bi rekel Alois).

Sledila je predstavitev programa za prihajajoči teden in poleg našega Aloisa so se na kratko predstavili še nekateri drugi predstavniki človeškega rodu, vsak s svojim prepričanjem o tem, kaj je najbolje za vse nas, kaj nas bo rešilo pred večnim pogubljenjem, na koga se lahko obrnemo po pomoč… Najbolj pa smo se nasmejali Kitajcu (sem pozabila ime), ki je uporabil mešanico kitajščine, hrvaščine in ne vem še česa. Da nam je razložil njegovo videnje ozdravljenja nas grešnikov. Od vsega kar je povedal sem razumela samo to, da ti lahko premakne ledvico »u tren oka«. Vau!! Noro! Pravi iluzionist! Mislim, da se mu je najbolj smejal Denis, ki je sedel tik pred njim in se skoraj valjal pred njim od smeha. Pač hecen možic je bil tale Kitajček.

Samo za intermezzo naj povem, da so mi »dovolili« pisanje tega članka iz svojega zornega kota. Upam, da bo imel bralec potrpljenje z mano in da bo zdržal do konca. Ampak meni je full zanimivo, vam ni? Seveda je!

No, pred nami je bil teden skupnega druženja. Spoznala sem vse člane naše skupinice, našega omizja in ugotovila, da kljub temu, da prihaja vsak iz svojega kraja, iz svojega okolja, s svojo življenjsko zgodbo, vsem je bilo skupno eno…., vsi eni sami pozitivci, taki pozitivci, da glava peče!!! Nikoli, nikdar in nikjer še nisem videla toliko pozitivnih, resnično nasmejanih, sproščenih in vedrih ljudi na kupu kot takrat. Fenomenalno kaj se mi je zgodilo!! To mora človek sam doživeti na svoji koži.

Ta občutek pripadnosti, predanosti, vere v »stvar«, da delajo in želijo dobro vsem in vsakemu posebej. In moje življenje je poskrbelo za to, da sem jih imela priliko spoznati in se z njimi družiti. Da ne boste mislili, saj so čisto navadni ljudje, nobeni angeli niso, ampak to kar nosijo v sebi in kar dajejo z vsakim trenutkom, to je neprecenljivo. Tega se ne da opisat. Ne gre se toliko za dejanja ampak za občutek, da si del nečesa čistega, plemenitega in enkratnega. Ne vem, mogoče boste mislili, da pretiravam…, sem oseba, ki je zelo dovzetna za čustva in te zadeve. In mene je to druženje čisto prevzelo, dobila sem tako »čustveno injekcijo«, da to ni res. Dvigne te, odnese te in te ne izpusti. In ko bo hudo, bom pomislila na Iž. Dokler bom živa. To pa še nameravam biti zelo dolgo, ker imam še veliko dela.

Ja, naš delovni dan je izgledal približno takole; po jutranji telovadbi, katere smo se v bistvu vsi pridno udeleževali in kjer smo se tisti bolj, saj veste, bom rekla nedefinirani, modro poskrili za hrbte starih mačkov, natreniranih rok in nog, smetano presnojedcev (samo mi pogumno korakamo za njimi!!), je sledil zajtrk, kjer smo pohrustali tudi po tri ducate lubenic. Saj je bilo tudi drugo sadje ampak zapomnila sem si prav ta podatek, ki ga je izdala Irena, to je bila gospa, ki nam je nosila kraljevske pladnje sadja na mizo. Ostali gostje hotela so nas, ne samo pri zajtrku ampak pri vseh obrokih, gledali tako, kot da smo včeraj padli iz Lune in da bomo itak vsi pomrli, ker se tako hranimo. Slišalo se je tudi, da so nas poimenovali »obsedenci«…. Samo ne vem s čim…, z zdravo hrano? Saj to pa je OK ali ne? Ljudje, ki so sedeli za to veliko mizo in se mastili s sadjem so bili živ dokaz, da je to v redu!! Da ni boljšega!! Kaj je narobe z zdravimi, lepimi, krepkimi in veselimi ljudmi? Aja, bolj »fancy« je, če si bolan, zastrupljen — »poduhovljen«, totalno adijo.., potem si frajer in ves ubog, ko te stisne in te vsi pomilujejo, kak revež si, kako te je življenje kaznovalo (itak po krivici) in bla bla,bla. Izpod obrvi ali pa čisto odkrito so pogledovali k naši mizi in lahko si razbral mešanico začudenja, skeptičnosti, nevoščljivosti in cinizma. Vau!!!!

Ampak naš obrambni zid je bil zelo čvrst…, naše omizje so pretresale takšne salve smeha in noro dobre volje, da smo pozabili na ves svet, uživali v hrani in druženju. To so bili enostavno enkratni trenutki in verjamem, da so se vsem vtisnili v trajen spomin. Smejali smo se in telovadba ne bi bila več potrebna, ker so se »radiatorčki« delali kar sami od sebe…, od smeha seveda (uff, če se samo spomnim, mi gre na smeh!).

Skratka, prigode presnojedcev je treba doživeti. Hvala bogu, da obstajajo moderne zadeve, kot so fotoaparati, ki so zabeležili situacijo na mizi, ki se je šibila pod sadno-zelenjavnimi dobrotami, pisane barve zdrave hrane, povrh tega pa kopico razposajenih ljudi, ki se »baše« s to nebeško mano.

Aloisova delavnica (za moje pojme edina prizemljena zadeva na otoku Ižu, pa ne zato, ker je bil Alois naš »šef«, ampak enostavno zato, ker govori o resnični in otipljivi zadevi, ker ne »bluzi« o kozmični energiji, angelih in vseh svetnikih, ki nam bodo pomagali če bo treba, ker je sam živ dokaz, kaj se lahko naredi, če se seveda hoče!!), je bila razred zase. Oh Alois, ki je s takim nevsiljivim, prijetnim in seveda žametnim glasom razlagal nekaterim bolj, nekaterim manj znane stvari. Mi pa smo sedeli tam kot gobe in vsrkavali njegovo znanje in podatke, ki nam ga je posredoval. Zanimivo, nekaj nas je poslušalo kar z odprtimi usti, kot da vidimo samega Božička…, kot otroci v vrtcu. Tudi meditacije nas je učil. S tem sem se jaz osebno srečala prvič v življenju in bilo je kar hecno. Bo potrebno kar veliko vaje in potrpežljivosti…. Včasih sem kar pozabila kaj bi morala napraviti, z mislimi seveda, in odplavala sem nekam, kaj pa vem, v nek drug, totalno umirjen svet. Upam, da Alois tega ni opazil, da sem malo »švinglala«…, sicer pa sem se trudila in za prvič mi je šlo kar dobro. Tako sem se trudila, da me je po meditaciji na prostem ( beri vroče sonce….vsaj zame, ko sem najlepši primerek jogurta na svetu!!) celo ožgalo po bedrcah in sem revica dobila alergijo. Groza!! Pa so me takoj potolažili, da bo drugo leto bolje, ko bo telo prečiščeno in se bo koža odzivala čisto drugače. Ja že, samo mene je zdaj peklo in srbelo. Pa je moja prijateljica Vida takoj priskočila na pomoč in moje »šunkice« so takoj dobile zdravilo…

Alois je govoril o stvareh, o katerih smo vsi že brali oziroma o katerih je že predaval. Pa smo ga kljub temu poslušali tako, kot da ga slišimo prvič. Kot sem rekla, edino prizemljeno predavanje, argumentirani in dokazljivi podatki in informacije, preizkušeni in uveljavljeni v praksi in Alois, ki se mi je včasih zazdel kot premikajoč se ananas, je dokaz za zdravo telo, čiste misli in um, skratka rezultat, proizvod zdravega življenjskega sloga! In da njegovo delo in prizadevanja niso zaman, ima za sabo kopico majhnih ananaskov, melon, lubenic, sliv, fig, grozdkov in ne vem še časa, ki stopicajo in se učijo. In vedno več jih je in še prihajajo. Vsak izmed nas ima neko poslanstvo med tem kratkim obiskom na Zemlji… Alois je zelo ponosen na svoje delo in prav je tako!!

Prosti čas, ki smo ga imeli na razpolago, smo izkoriščali na različne načine. Sprehodi, tek, sončenje, plavanje, spanje, branje in še kak glagol gibanja oziroma premikanja bi se našel. Sama sem aktivno delala na hoji, ker se pripravljam na nekaj res velikega ampak o tem raje kdaj drugič oziroma v naslednjem glasilu, če mi bodo uredniki še kdaj dovolili, da kaj napišem. Bomo videli kaj bo rekla cenzura po tokratnem pisanju…(glb). Torej veselila sem se hoje po otoku in pričakovala kakšno krožno pot okoli njega. Pa ni bilo nič takega, samo nekakšni majhni koščki bolj ali manj urejenih cestic, ki so se vse kar naenkrat končale. Hodiš in hodiš, naenkrat pa padeš v morje. Konec poti in to je to. In ko sem v torkovem jutru »nabasala« na tak konec potke, sem si rekla, da se bom pa šla malo raziskovalca. Nikakor se mi ni ljubilo nazaj po isti poti. Sklenila sem, da bom šla ob obali, po skalah in na tak način prišla okoli otoka. Ja seveda, skale so postajale vedno bolj strme in kmalu sem začela plezati v stilu »Tomaž Humar«. Madonca, vedno bolj vroče mi je bilo, ko sem videla v kaj se spreminja moj sprehod. Pa se mi še vedno ni ljubilo vrniti nazaj, od koder sem prišla. Zato sem se pogumno pognala v hrib in začela hoditi po najprej bolj redkem grmičevju, nato pa je zadeva postajala vedno bolj resna. Nisem več vedela kje sem, zabredla sem resnično v zelo gosto in s trnjem posuto grmičevje in začenjala sem s vsemi sočnimi, katerih sem se tisti trenutek spomnila. Sedla sem, si privoščila požirek vode in si naglas rekla, da moram najti cesto in paziti, da si ne poškodujem tačk, ker če bi si jih, bi bila »pečena«.

Približno eno uro sem tavala po grmičevju, si nabrala veliko prask in odrgnin, svoje pa je naredila tudi določena mera strahu. Končno sem prilezla, dobesedno prilezla do ceste in se zahvalila bogu morja in vsej ostali božji druščini, da sem našla pot. Itak sem zamudila jutranjo telovadbo in še zajtrk. Vsi so se namreč že mastili, ko sem prilomastila s opraskanimi nogami, kri je »lila« v potokih in scena je bila podobna tisti iz filma »Kristusov pasijon«. Moj veliki prijatelj Roman, ki je bil že resnično v skrbeh zame, mi je rekel, da bi me bilo treba pošteno »nažgat« po zadnji plati. No, v njegovo veliko veselje sem mu obljubila, da ne bom več obrnila vsakega grma na otoku in da se ne bom ganila nikamor sama brez gsm-ja. No vidite, sem rekla, da sem »froc«, pa mi niso verjeli…

Medtem, ko sem jaz tavala po otoku in pridno delala na odstranjevanju maščobnih oblog, so se drugi, pa spet ne vsi, kaj druga kot sončili, bolje pražili. Malo sem jim zavidala, ker so bili že itak rjavi, pa še niso imeli dovolj. Jaz pa sem kot nek ostarel vampir iskala senco in opazovala prijatelje, ki so polnili svoja telesa s prijetno toploto in energijo sonca. Pa so me spet tolažili, da bo drugo leto bolje, ko bo moja koža nekaj čisto drugega…. No fino, jaz bi zdaj, ne drugo leto… Ampak bo že bolje. Vse pa je itak odvisno od mene, moje volje in seveda discipline.

Dnevi so itak minevali kot »šus«, nekako v več ali manj istem slogu, kot sem ga skušala opisati. Lahko bi še pisala, ker je res veliko za povedati, samo potem bi imela težave z uredniki glasila…, ker to potem več ne bi bilo glasilo ampak slovenska verzija »V vrtincu« (če pa bo interes, pa lahko napišem še kakih 200 nadaljevanj…malo šale).

Vse je bilo ok; destinacija, mir, ki je vladal na tem otoku, še tistih nekaj otrok, kar jih je tekalo sem ter tja, še tisti so bili skorajda neslišni in nevidni, tako pridni so bili…, morje, sonce, valovi, ribe, alge, kamenčki, oljčno olje, domačini, bogati turisti z svojimi plovili in njihove razvajene žene, naša čistilka v hotelu , ki je bila tako prijazna, da je enkrat na dan priskrbela eno rolco wc papirčka, teta Irena, ki ni in ni mogla razumeti, da bolj ko nosi hrano na mizo, bolj mi jemo…., in še bi lahko naštevala…, vse to ne more odtehtati občutka, da sem bila en teden z najbolj »fancy folkom«, kar jih je tisti trenutek obstajalo na zemeljski obli. Omenila sem že, da sem kar dovzetna za čustvene zadeve in to včasih ni najbolje.

Najbolj me je prevzela nenarejenost, preprostost in iskrenost, ki so jo kazali na vsakem koraku. Kot da te slečejo in se nimaš kam skriti in to ni nič hudega, da je noro dobro, da si slečen in to zato, ker si z njimi, ker so slečeni vsi. Ker so njihove misli jasne, čiste, preproste. Ker imaš občutek, da bi lahko vsakemu od njih zaupal svoje najgloblje skrivnosti in jih spustil v svoje življenje brez strahu, da boš ranjen.

Ker so ti moji prijatelji topli, prijazni ljudje, predvsem pa nosijo v sebi enormno mero volje do življenja in optimizma in vse to je tako nalezljivo, da je joj. Kar zgrabi te…, mene je zgrabilo in tako kot sem se sprostila v njihovi družbi, se nisem še nikoli. Da se ne pogovarjamo dobesedno o salvah smeha, ki so pretresale celo jedilnico. So bile situacije, ko se enostavno nisem mogla nehati smejati. Kaj smeh napravi!!! Povem vam, prvorazredno uživaštvo! To smejanje namreč. Upam,da je že vsak kdaj doživel tisti smeh, ki ni le hahljanje in smejčkanje ampak tisto ta pravo »režanje«, ko ti je že taka sila, da se že »dereš« zraven. No, tako smo se smejali…, vsaj jaz, drugi so bili menda bolj kultivirani. Jaz pa si nisem mogla pomagati (kaj hočemo- pravi zadetek sem).

Na koncu naj omenim še dogodek, katerega ne smem izpustiti, ker bi lahko koga užalila. In če užališ samega predsednika Kluba, potem si v »kaši«. Doživeli smo pravo, pravcato, v Sloveniji menda, prvo sadno poroko, kjer sta večno sadno zvestobo, drug drugemu in seveda svojemu prebavnemu traktu, zaobljubila predsednik Roman (jaz sem mu z njegovim dovoljenjem dala vzdevek El Komandante) in moja malenkost. Presenečenje seveda ob katerem se moje zardevanje kar ni nehalo…, druščina je sklenila, da mora(!!!) nekaj »naštimat«. Drugače pa je bilo vse tako, kot na pravi poroki. Prstani iz grozdja, vlečka, šopek, družice in svatje, pa seveda veliko hrane, kot se za pravo poroko spodobi. Še enkrat smo konkretno vzbudili pozornost pri zdolgočasenih kuhajočih vegancih, ki itak niso vedeli, na katerem planetu so, tako smo »vzganjali«.

Nekako bo treba počasi zaključiti…, čeprav se mi še ne ljubi. Malo bi še »čvekala«. Bojim se,da sem že zdaj bila predolga. Mogoče ne bom imela več prilike spregovoriti ljudstvu… Rada bi povedala sledeče; življenje je tako kratko in minljivo, ne zavedamo se tega dovolj. Ukvarjamo se s vsemi drugimi rečmi, samo s sabo ne. Sebe zanemarjamo kolikor le lahko. In to počnemo na vse mogoče načine. Šele, ko nas telo ali duša opozorita, da nekaj ni v redu, se zbudimo. Včasih ni prepozno, včasih pa je.

A je res tako težko negovati samega sebe? Vlagamo v vse mogoče zadeve, od avtomobila do dragih slik, do finančnih skladov, pa še kakšna oslarija bi se našla.

Veliko dobrih stvari je na svetu ampak vložek v samega sebe pa je najboljši in neprecenljiv. In da je ta druščina, s katero sem preživela enega najlepših tednov svojega življenja živ dokaz za to, kaj lahko doseže človek z voljo, disciplino, predvsem pa ljubeznijo do samega sebe!

In mi zelenci, smo za njimi in se zgledujemo po njih in verjamemo, da smo na dobri poti. Kaj pa je najbolj »mega«?? Vedno več nas je…

Maribor, torek, 12. september 2006.