VAKCINE NIKOLI NISO BILE VARNE, NITI UČINKOVITE

Alois Kolar, B.HSc., diplomirani praktik Naravne znanosti o zdravju, Neodvisni raziskovalec (Bachelor of Hygienic Sciences, Independent Researcher)

Leta 1802 je bila spodnjemu domu britanskega parlamenta predložena izjava, da je cepljenje »popolnoma varno« in da zagotavlja »doživljenjsko imunost«. Ta izjava je bila sčasoma revidirana, vendar nikoli uradno umaknjena.

Roman Bystrianyk je zbral dokaze in pričevanja o zgodnjih kampanjah množičnega cepljenja proti črnim kozam, ki so se začele leta 1799 in trajale več kot stoletje, ter dokazal, da je bila mantra o »varnem in učinkovitem« vedno laž. Vedno! No, takšni so dokazano resnični rezultati v obdobju stotih let «vakciniranja»…

Uvod

»Nekoč je veljalo prepričanje in splošno prepričanje, da smo po preboleni bolezni za vedno varni pred njo, zdaj pa je dokazano, da drugi in celo tretji napad nikakor ni neobičajen med ljudmi s posebno telesno zgradbo, ki živijo v nasprotju z vsemi sanitarnimi zakoni. Ta zmota je privedla do slepe obsedenosti s cepljenjem proti črnim kozam, ki je postala tako modna v prejšnjem stoletju in ki jo je po številnih polemikah sprejel Londonski zdravniški kolegij, ki jo je imel za 'zelo koristno za človeštvo'.« – William Job Collins, dr. med., petindvajset let dela kot javni cepilec, London, Anglija, 1869 [1]

»Vsako leto se izvedejo milijoni cepljenj in nihče ne ve, iz česa so narejena. Celoten postopek je naključna igra z naključjem. Cepljenje je bilo sprejeto na podlagi preprostega Jennerjevega nareka, da bo iztrebilo črne koze. Današnja medicinska stroka kupuje svoj cepivni virus tistih, ki ga trgujejo na podlagi preprostega nareka, da je to prava stvar za uporabo... To je seznam več kot tisoč primerov oseb, ki so utrpele trajno poškodbo ali smrt [zaradi cepljenja] ... Od teh jih devet osebno poznam.« – George William Winterburn, dr. med., avtor knjige Vrednost cepljenja: Nestrankarski pregled njegove zgodovine in rezultatov, 1886 [2]

»Kravje koze so bile izjemno virulentna in smrtonosna bolezen, ki je v Jennerjevem času bližala koncu svoje kariere. Težko je dobil limfo iz krave, zato se je zatekel k konjskim petam; in prvotna limfa ki jo uporabljajo iz Kraljevega inštituta za cepljenje, sploh ni bila limfa iz cepiva; od dneva, ko je bila uvedena v London, do danes – pridobljena je bila iz roke Jane King, ki je bila cepljena s konja z mastnimi petami - kopiti.« – John Le Gay Brereton, odvetnik, dr. med., MRCS, LAC, 1881 [3]

»Ta norost – ki so jo Jennerju najprej v glavo vcepile vraževerne stare ženske iz Berkeleyja in okolice, ki so že dolgo na skrivaj cepile otroke – se je po nekaj letih trdega boja prenesla na sira Gilberta Blana in nekaj pripadnikov njegovega razreda; in ker so bili to veliki 'zdravilci' katerih modrost je prekašala vse druge, je blodnjo kmalu delil tudi kralj. Od kralja se je razširila na dvor, od dvora na vlado, od vlade na poklic in od poklica na vse, ki se zlahka premikajo z zgledom na visokih položajih. Na ta način ni samo Anglija, ampak bolj ali manj vsak del civiliziranega sveta ponorel; in človeštvo zdaj žanje svojo nagrado – ne v iztrebljenju črnih koz, kot so obljubljali ti fanatiki, temveč v porastu bolezni, ki so po svojem značaju bolj grozljive in po svojih splošnih posledicah bolj usodne.« – Dr. Skelton, licenciat medicine in kirurgije, London in Edinburgh [4].

Leta 1796 je Edward Jenner preizkusil splošno prepričanje: da kravje koze ščitijo pred črnimi kozami. Od mlekarice je pridobil material za kravje koze in ga uporabil za cepljenje osemletnega dečka po imenu James Phipps, ki ga je nato namerno izpostavil črnim kozam. Ker deček ni zbolel, je Jenner sklenil, da je postopek – cepljenje proti kravjim kozam, ki je kasneje dobilo bolj znanstveno zveneče in skrivnostno ime vakciniranje - cepljenje (iz vacca, latinsko za kravo) – učinkovit in zagotavlja dosmrtno zaščito. 17. marca 1802 je obvestil spodnji dom britanskega parlamenta, da je cepljenje popolnoma varno, da zagotavlja dosmrtno imunost in da bo svet na ta način znebil črnih koz. [5]

Vendar pa so mnogi že od samega začetka menili, da je ta nova ideja – zgrajena na osemdesetih letih cepljenja proti črnim kozam – vse prej kot varna in učinkovita. Vendar se je ideja prijela skoraj takoj. Kot je leta 1805 – manj kot desetletje od začetka cepljenja – opazil dr. William Rowley, dr. med.: »Kdor ni prisegel nadvlade in zvestobe cepljenju ali si je drznil podvomiti v nezmotljivost cepljenja proti kravjim kozam že v povojih, še preden je bilo mogoče oblikovati kakršno koli presojo, je bil sramotno obravnavan kot izdajalec kraljeve cepljive države, kot uporniški podložniki Jennerjevi despotski oblasti.« [6] Desetletja pozneje je dr. Charles Creighton prav tako opazil, kako trdno se je ta ideja ukoreninila: do leta 1801, je zapisal, so bili profesorji in drugi njegovega razreda »tako na celini kot v Angliji že globoko predani« in da »se mora vsak, ki se zaveže, da bo odgovarjal za Jennerja in njegove teorije, razbiti svoj ugled znanstvenega in zgodovinskega znanja.« [7]

Sledi ne zgodovina zmagoslavij cepljenja, temveč zapis njegovih neuspehov – skoraj v celoti sestavljen iz pričevanj zdravnikov, ki so bili jim priča na lastne oči. Časovnica, ki se odvija skozi naslednja desetletja, opisuje nezmožnost cepljenja proti črnim kozam, da bi zaščitilo pred boleznijo, ki jo je obljubljalo premagati, skupaj s poškodbami in smrtnimi žrtvami, ki so sledile. Zbrani citati, ki segajo od leta 1799 do 1910, postavljajo pod vprašaj zmagoslavno pripoved o tem medicinskem posegu, ki je bila tako široko sprejeta.

1799

Leta 1799 je dr. Drake, kirurg iz Strouda v Angliji, izvedel poskus, s katerim je ocenil Jennerjev novi preventivni ukrep, pri čemer je uporabil cepivo, ki ga je dobil neposredno od Edwarda Jennerja. Otroci so bili nato cepljeni proti črnim kozam, da bi ugotovili, ali je postopek cepljenja proti kravjim kozam prinesel zaščito. Tako imenovana zaščita ni bila uspešna.

»Pri treh od njih, fantu, starem sedemnajst let, in dveh otrocih Colborne (eden štiri leta, drugi petnajst mesecev), so vezikli kravjih koz prezgodaj dozoreli in so se v običajnem času skrčili. Fant je bil cepljen proti črnim kozam 20. decembra, osmi dan po cepljenju, oba otroka pa 21. decembra, spet osmi dan. Vsi so zboleli za črnimi kozami, tako za lokalnimi pustulami kot za splošnim izpuščajem z vročino.« [8]

1801

Dr. Charles Creighton je leta 1890 opisal, kako se je profesor v Göttingenu soočil s petinštiridesetimi primeri črnih koz med devetinštiridesetimi nedavno cepljenimi otroki – in še vedno ni hotel opustiti te prakse (poudarek dodan):

„V majhnem mestu Brunswick je bilo v juniju in juliju 1801 devetinštirideset [49] otrok cepljenih z limfo 'najčistejše in najsvežejše vrste', in sicer z običajno pravilnim rezultatom. V avgustu, septembru in oktobru, ki je sledil, se je petinštirideset [45] teh istih otrok v epidemiji okužilo s črnimi kozami. [92 %] Profesor iz Göttingena je šel povprašat in priznal dejstva, kot sem jih navedel. 'Ali naj torej opustimo cepljenje?'“ vpraša. Njegov odgovor je bil odločen: Gewiss nicht! [Vsekakor ne!] Odločil se je, da bo s pomočjo malo metafizike »blefiral«; in »blefiranje« profesorja iz Giittingena [sic] je spektakel za bogove in ljudi. Profesorjev »zagotovo ne« je bil v resnici non possumus [ne moremo], ker so bili on in ves njegov razred na celini in v Angliji že globoko predani. Zavrnitev poklicnih voditeljev, da bi se odpovedali svoji napaki ko se je obilno izkazalo da je bila napaka, je postala podedovana obveznost trde prisege za naslednje generacije. Stvari so zdaj prišle do te mere, da mora vsak, ki se loti odgovarjanja za Jennerja in njegove teorije, uničiti svoj ugled znanstvenega in zgodovinskega znanja. Večina tistih, ki imajo sloves katerega lahko izgubijo, izziv zavrne.« [9]

1804

Do leta 1804 je Goldson iz Portseaja že objavil primere črnih koz, ki so se pojavile »v dveh ali treh letih po cepljenju«. [10]

1805

Dr. William Rowley, dr. med., zdravnik v porodnišnici Her Majesty's Lying Hospital, je objavil članek z naslovom » Cepljenje proti kravjim kozam NI VARNOSTI pred okužbo z črnimi kozami «, v katerem je dokumentiral številne primere, ko so cepljeni otroci zboleli za črnimi kozami kljub samozavestnim trditvam o neranljivosti, ki so jih dajali tisti, ki so izvajali cepljenje.

„Kar zadeva začasno varnost s cepljenjem proti črnim kozam s kravjimi kozami, obstaja toliko dejstev, ki nasprotujejo tej himerni ideji, od otrok, ki so imeli črne koze od dveh mesecev do šestih let po rednem cepljenju, z brazgotinami na obeh rokah, da to, tako kot druge ekstravagance cepljenja, popolnoma ovržejo DEJSTVA... celo začasno pričakovanje, da bodo kravje koze preprečile črne koze, je nečimrno, nerazumno in neprepričljivo, razen v lahkovernih [lahkovernih] glavah cepljenih, razočaranih fanatikov, ki spreminjajo stališče od ene absurdnosti do druge, dokler nimajo nobene podlage, na kateri bi lahko stali. [11]

Upravičeno je sklepati, da bodo milijoni, ki naj bi bili varni zaradi namišljene nezmotljivosti cepljenja proti kravjim kozam, morda in verjetno tudi bodo, v prihodnosti postali žrtve črnih koz in umrli zaradi njihove epidemične zlonamernosti, ki se je dejansko zgodila v različnih delih mesta. [12]

„Znano je in mora priznati vsak pronicljiv in odkrit opazovalec, da so nenehno in enotno nasprotovali, zatrli in nikoli častno ne spodbujali nobenega rednega sistema poštenega preiskovanja. Če so se srečali, so to storili zato, da bi zadušili, sprevrgli, zlobno ali nespodobno zlorabili vsakega človeka, ki je pisal ali govoril proti njihovemu privlačnemu predmetu. Kdor ni prisegel prevlade in zvestobe cepljenju ali si je drznil dvomiti v nezmotljivost cepljenja proti kravjim kozam že v povojih, še preden je bilo mogoče oblikovati kakršno koli sodbo, je bil sramotno obravnavan kot izdajalec kraljeve cepilne države, kot uporniški podložniki Jennerjeve despotske oblasti.“ [13] [Poudarek dodan]

1806

Dr. Squirrel iz bolnišnice za črne koze v St. Pancrasu je leta 1806 opazil, da je javnost zaradi črnih koz po cepljenju postala tako zaskrbljena, da je obe metodi cepljenja v celoti zavrnila. Kot je poročal (poudarek dodan): »Vsakodnevni pojav črnih koz po cepljenju je javnost tako vznemiril in ustrahoval , da so zavrnili obe cepljenju, saj so, kot so zelo upravičeno pripomnili, če bo eno spremljalo tako grozne posledice, kot so opozorili cepilci in če nam izkušnja pravi, da drugo ne nudi zaščite pred črnimi kozami , ne bomo uporabili nobenega, ampak bomo zaupali volji Božje previdnosti.« [14]

1809

Leta 1809 je Brown iz Musselburgha zabeležil 48 primerov otrok, ki so zboleli za črnimi kozami »v treh, štirih, petih, šestih, sedmih, osmih, devetih in desetih letih po cepljenju«. Brown je bil prisiljen sklepati, »da cepljenje, tudi v najbolj popolni obliki, ne le da ne more zagotoviti trajne zaščite pred črnimi kozami, ampak celo ohraniti sistem v stanju impregnacije, ki mu omogoča le varno ali neznatno vplivanje.« [15]

Tudi leta 1809 je Medical Observer poročal o seriji bolnikov, ki so pokazali neuspeh naravnih kravjih koz ali cepljenja pri zaščiti pred črnimi kozami:

1. Otroka je proti koncu leta 1799 v Rotherhamu cepil kirurg in lekarnar g. Robinson. Mesec dni kasneje je bil cepljen s cepivom proti črnim kozam, vendar brez učinka, nekaj mesecev zatem pa je zbolel za črnimi kozami in umrl.

2. Služabnica g. Gamblea iz Bungaya v Suffolku se je “okužila” s kravjimi kozami po naključju zaradi molže. Sedem let pozneje je postala medicinska sestra v bolnišnici Yarmouth, kjer se je “okužila” z črnimi kozami in umrla.

3 in 4. Elizabeth in John Nicholson, stara tri leta, sta bila poleti 1804 cepljena v Battersei. Oba sta se maja 1805 “okužila” z črnimi kozami in umrla …

13. Otrok g. R je oktobra 1805 umrl zaradi črnih koz. Bolnik je bil cepljen in staršem je bilo zagotovljeno, da je cepljenje varno. Ime cepilca je bilo prikrito!

14. Otrok g. Hindsleyja v pisarni g. Adama ... je umrl zaradi črnih koz leto dni po cepljenju. [16]

1810

Charles Maclean, dr. med., je objavil obsežno delo »O stanju cepljenja leta 1810 « , v katerem je preučil pomanjkljivosti cepljenja. Na straneh je natančno predstavil tabele, polne imen ljudi, skupaj z referencami, ki so razkrile osupljivih 535 primerov črnih koz, ki so se pojavile po cepljenju proti kravjim kozam. Poleg tega so zapisi navajali 150 smrtnih primerov zaradi črnih koz ali neželenih učinkov na kravje koze po cepljenju proti kravjim kozam. [17]

»V Zakonih o umrljivosti se pojavlja zelo malo smrti zaradi kravjih koz zaradi sredstev, ki so bila uporabljena za zatiranje vedenja o njih . Prav tako se smrti, bolezni in okvare niso v velikem številu prenašale iz države, ne zato, ker se niso dogajale, ampak zato, ker so bili nekateri zdravniki zainteresirani, da jih ne bi videli , drugi, ki so jih videli, pa so se bali razkriti, kar so vedeli.« [18] [Poudarek dodan.]

„... praksa cepljenja je absurdna, odvečna in hujša od neuporabne. Ker pa je v številnih primerih smrt nastopila zaradi črnih koz, takoj za kravjimi kozami; in ker kravje koze povzročajo druge bolezni, od katerih se je veliko primerov končalo s smrtjo; je ta praksa neposredno, pozitivno in izjemno škodljiva za družbo. In ker je bila sredstvo, s katerim je javnost verjetno ogoljufala za milijone denarja , kar ni bilo nikoli obračunano in za kar so se cepilski pustolovci borili in borili v imenu filantropije , menim, da je to prevara, ki ni le sramotna za znanost, škodljiva za zdravje in nevarna za življenje; ampak uničujoča za moralo fakultete in škodljiva za denarnice skupnosti.“ [19] [Poudarek dodan.]

1817

Leta 1817 je neka medicinska revija priznala, česar zdravniki niso želeli javno povedati – da se črne koze »zaskrbljujoče« pogosto pojavljajo pri bolnikih, ki so jih cepili »najbolj spretni zdravniki« (poudarek dodan):

»Predvsem norice [črne koze] še naprej širijo uničujočo okužbo. Čeprav je boleče, je naša dolžnost do javnosti in stroke, da ju obvestimo, da je število vseh slojev, ki trpijo zaradi črnih koz in so jih prej cepili najbolj spretni zdravniki, trenutno zaskrbljujoče veliko. Ta tema je tako resna in tako globoko zadeva najdražje interese človeštva, pa tudi interese medicinskega značaja, da ji bomo zagotovo posvetili vso svojo pozornost.« [20]

1818

Leta 1818 je dr. Monro iz Edinburgha objavil številne primere, ki jih je opazoval sam in drugi, v katerih so črne koze v svoji popolni obliki uspele cepljenju v svoji popolni obliki. Črne koze so na Škotskem ostale epidemične in so v različni meri prizadele več sto cepljenih. [21]

Leta 1818 je Thomas Brown, kirurg s 30-letnimi izkušnjami v Musselburghu na Škotskem, pripovedoval, kako ga nihče v zdravniškem poklicu »ni mogel prekositi v vnemi za promocijo cepljenja«. Toda potem ko je cepil 1.200 ljudi in odkril, da se mnogi še vedno okužijo z črnimi kozami in celo umrejo zaradi njih, njegova vest ni mogla več podpirati cepljenja. „Izkušnje so tudi pokazale, da so se naravne črne koze pojavile, ko je bila prej vbodna rana cepiva obdana z areolo najbolj popolnega videza več kot dva dni, in niti najmanj spremenjena, temveč v najvišji meri zlita, čemur je sledila smrt. Tudi pustule črnih koz so obstajale v sami areoli vbodne rane cepiva ... Poročila z vseh koncev sveta, kjer koli je bilo uvedeno cepljenje ... so se primeri neuspehov zdaj povečali do zaskrbljujočega obsega; in iz poštene in nepristranske preiskave je razvidno, da kjer ima “okužba” z črnimi kozami možnost delovanja na cepljene primere, stare več kot šest let, in je okužba uporabljena v koncentrirani in trajni obliki, bo skoraj v vseh takih primerih podlegel vplivu okužbe z črnimi kozami.“ [22] [Poudarek dodan.]

1820

Dr. Thomson je leta 1820 objavil knjigo o varioloidnem tipu bolezni. Leta 1819 je bilo v londonsko bolnišnico za črne koze sprejetih devetnajst, leta 1825 pa 147 cepljenih oseb z ošpicami. [23]

Do leta 1820, le dve desetletji po Jennerjevi obljubi o dosmrtni imunosti, je medicinska revija poročala, da so črne koze po cepljenju postale tako običajne, da »niso več vzbujale nobenega zanimanja« – vključno s sedmimi cepljenimi otroki v eni družini, ki so bili vsi okuženi (poudarek dodan): »Primeri črnih koz po kravjih kozah so postali tako pogosti, da ne vzbujajo več nobenega zanimanja . V eni družini smo pred kratkim srečali sedem otrok, ki so bili hospitalizirani z črnimi kozami, vsi so bili cepljeni, nekateri pred osmimi leti, drugi pa pred štirimi leti.« [24]

1828

Teorija, ki je cepljenju pripisovala zmanjšanje števila črnih koz v zgodnjih letih stoletja, ponekod celo do izumrtja, je doživela hud šok, ko je leta 1828 v Marseillu izbruhnila huda epidemija, v kateri je bolezen prizadela 2,000 cepljenih oseb. [25]

1829

G. Fosbroke se je leta 1829 v članku v reviji The Lancet spominjal epidemije v letih 1820–1822, ki ni dosegla le gospodinjstva dr. Jennerja, temveč je »prizadela tudi veliko število« cepljenih (poudarek dodan):

»… v letih 1820, 1 in 2 [1820–1822] je nastal velik hrup zaradi črnih koz. Izbruhnile so z veliko epidemijo na severu … Pritisnile so blizu doma samega dr. Jennerja … Napadle so mnoge, ki so že prej preboleli črne koze, in pogosto hudo; skoraj do smrti; in tiste, ki so bili cepljeni, so nekatere pustile pri miru, a so prizadele veliko število.« [26]

Leta 1829 je William Cobbett, kmet, novinar in angleški pamfletist, pisal o neuspehu cepljenja pri zaščiti ljudi pred črnimi kozami.

»Sredi vsega tega norega dela ki so se mu zdravniki potem ko so se zaman upirali, vdali, so v mestu Ringwood v Hampshireu izbruhnile prave črne koze v svoji najhujši obliki in, če se ne motim, odnesle več kot sto ljudi, mladih in starih, od katerih je vsak »tako lepo« prebolel kravje koze. In kaj so zdaj rekli? Je šarlatanstvo eksplodiralo in so se dajalci dvajset tisoč funtov sramovali svojega dejanja? Sploh ne: neuspeh so pripisali neveščim izvajalcem; zastarelosti zadeve; njeni nepristni kakovosti ... kaj vemo zdaj? Da so se v stotinah primerov ljudje, ki jih je JENNER SAM prebolel kravje koze, pozneje okužili s pravimi črnimi kozami in bodisi umrli zaradi bolezni bodisi za las rešili življenje!« [27] [Poudarek dodan.]

1836 da 1851

G. Marson je zabeležil 3,094 primerov črnih koz po cepljenju, ki jih je zdravil v bolnišnici Highgate med letoma 1836 in 1851, in nadaljnjo serijo 10,661 takih primerov med letoma 1852 in 1867. [28]

1842

Leta 1842 je kirurg Thomas Brown iz Musselburgha objavil delo » Raziskava trenutnega nezadovoljivega in pomanjkljivega stanja cepljenja « (poudarek dodan):

„...zagotovo bi bilo nerazumno pričakovati, da bo javnost še naprej podpirala in zaupala, ko je njena varnost nedvomno in priznano v največji nevarnosti; in popolna norost bi bila predstavljati si, da bi morali ali bodo še naprej sprejemali cepljenje kot obrambo proti črnim kozam, ko pa so izkušnje pokazale, da nihče, ki zaupa tej praksi, ni zaščiten ali njegovo življenje varno pred epidemijo črnih koz, ampak se ji mora zaradi varnosti izogniti; in še posebej, ko je že zdaj sedem ali osem od sto cepljenih primerov v preteklih letih postalo žrtev črnih koz , kar dvajsetkrat presega število umrlih zaradi cepljenja z črnimi kozami; in tudi, kolikor sega sedanjost, je veliko več kot polovica vseh, ki so svojo varnost zaupali cepljenju, doživela napad črnih koz in da ni nobene varnosti za nikogar, ki je bil cepljen, kot zaščito pred epidemijo črnih koz.“ [29]

1843

Dr. Gregory, ki poda tabelo, ki prikazuje število in umrljivost zaradi črnih koz pri dobro cepljenem prebivalstvu Københavna od leta 1824 do 1835, poroča, da je bilo od 3,839 oseb, ki so jih okužile črne koze, cepljenih kar 3,093. Prav te številke so dr. Gregoryja, zdravnika v bolnišnici za črne koze, leta 1843 pripeljale do izjave, » da se je v prvotna stališča o moči in zmožnostih cepljenja prikradla neka bistvena napaka. Če lahko črne koze okužijo tako velik delež dobro cepljenega prebivalstva, je očitno, da je vsaka ideja o izgonu te bolezni z zemlje prazna in iluzorna.« [30]

1850

V pismu časopisu iz leta 1850 je bilo trditi, da je bilo leta 1844 v londonsko bolnišnico za črne koze sprejetih več bolnikov kot med epidemijo črnih koz leta 1781, preden se je začelo cepljenje (poudarek dodan):

»Vsakodnevne izkušnje žal kažejo na spremenjeno stanje stvari: črne koze kljub cepljenju hitro naraščajo ... Leta 1844 je bilo v londonsko bolnišnico za črne koze sprejetih več bolnikov kot v slavni epidemiji črnih koz leta 1781, preden je bilo uvedeno cepljenje. Izbral bom tudi poročila registrarja enega od podeželskih okrožij (Bradford), da pokažem, kako malo zaščite je nudilo cepljenje v zadnjem četrtletju tistega leta 1844: zabeleženih je bilo 181 smrti zaradi črnih koz, od katerih jih je bilo 60 oziroma skoraj tretjina cepljenih. « [31]

1854

Leta 1854 je časopis The Morning Chronicle poročal o primerih "konfluentnih črnih koz, nespremenjenih" pri bolnikih z brazgotinami uspešnega cepljenja – in v istem stolpcu o dveh smrtih dojenčkov po cepljenju:

„... deček iz Somerstowna, star 5 let, 'konfluentne črne koze, nespremenjene (9 dni)'. Cepljen je bil pri starosti 4 mesecev; ena brazgotina ... žena delavca iz Lambetha, stara 22 let, 'konfluentne črne koze, nespremenjene (8 dni)'. Cepljen v povojih v Suffolku; dve dobri brazgotini ... sin mornarja, star 10 tednov, in sin pekarja sladkorja, star 13 tednov, sta umrla zaradi 'generalne erizipele po cepljenju, možganskega izliva'.“ [32]

1869

Leta 1869 je dr. William Job Collins, ko je pisal, da so cepljeni otroci še naprej umirali zaradi črnih koz in da se je vse pogosteje zahtevalo ponovno cepljenje, vprašal, kako pogosto je treba ponavljati to »gnusno in nenaravno prakso« – in ali ne bi smeli celotne sheme označiti za »farso in prevaro«: »… vsak dan slišimo o otrocih, ki umirajo zaradi črnih koz, a so bili cepljeni. Sprašujem se, kdo si bo upal (glede na to, da so vse dosedanje sheme propadle), da bo povedal, kako pogosto naj se ta gnusna in nenaravna praksa izvaja; ali naj bo to vsakih šest ali dvanajst mesecev ali vsaka tri leta, ali pa naj celotna shema ne bo označena za farso in prevaro, ki bi umrla naravne smrti, če ne bi bilo zakonodajnega vmešavanja in ogroženih interesov.« [33]

1870 da 1883

Dr. Gayton je v letih od 1870 do 1883 v bolnišnicah Metropolitanskega odbora za azile zdravil 8,234 primerov črnih koz pri cepljenih osebah. [34]

1879

Do leta 1879, ko je cepljenje uveljavil parlamentarni zakon, je dr. William Hycheman trdil, da so se črne koze od uveljavitve zakona povečale tako po obsegu kot po pogostosti – in je potegnil neposredno vzporednico med obema boleznima ter katalogiziral smrtonosne poškodbe, ki jih je našel v telesih cepljenih otrok (poudarek dodan): „... odkar je bil z zakonom parlamenta uveden zakon o zastrupitvi krvi naših otrok, so se črne koze povečale tako po obsegu kot po pogostosti. Cepljenje proti telečjim kozam, kravjim kozam ali humaniziranim kozam, ne glede na število limfnih žil (in „čisto cepivo“ je le retorični evfemizem za konjsko mast) je izbruhna bolezen, ki se pojavi z vročinskimi simptomi, ki jim v približno osmih dneh sledijo papule, vezikule in pustule. In kaj še so črne koze?

Pred kratkim sem seciral več kot ducat otrok, katerih smrt je povzročilo cepljenje, in nobene črne koze, pa naj bodo še tako črne, ne bi mogle pustiti bolj grozljivih sledi svojih malignih ran, gnusnega iztrebljanja, src praznih ali s strdki zamašenih kot nekatere od teh malih žrtev. Sramota! Resnično, komaj mine dan, da nisem pozvan, da bi bil priča trpljenju cepljenih otrok v obliki možganskih in želodčnih zapletov, vztrajnega bruhanja, bronhitisa, driske, z pustulami v ustih ali grlu (žrelu), na vekah in razjedami roženice, ki ostane motna in lahko povzroči slepoto.« [35]

1882

Leta 1882 je zdravnik v biltenu Nacionalnega odbora za zdravje zapisal opozorilo, da je cepivo, ki ga je distribuiralo podjetje New England Vaccine Company, povzročilo hude reakcije pri skoraj vsaki cepljeni osebi (poudarek dodan):

Naše mestne oblasti so zaposlile zdravnika za cepljenje vseh oseb, ki so se prijavile za cepljenje. "Virus" je priskrbelo mesto in ga je nabavilo pri podjetju New England Vaccine Company iz Chelseaja v Massachusettsu kot "govejo snov". Rezultat je bil strašljiv. Skoraj vsak cepljen je hudo trpel zaradi eritema ali erizipel, roka mu je otekla od rame do zapestja, mesto vboda pa je imelo videz luščeče se razjede, iz katere je prosto iztekal gnoj [redka, smrdljiva, zelenkasta tekočina, sestavljena iz seruma in gnoja, ki se izloča iz rane]. Mnogi primeri so bili od pet do deset dni priklenjeni na posteljo z visoko vročino, zaradi česar so morali nenehno nanašati obkladke na roko in brezplačno uporabljati morfij za lajšanje bolečin.

Govori se, da namerava Nacionalni odbor za zdravje distribuirati cepivo po vsej državi. Menim, da je moja dolžnost, da vas obvestim o rezultatih uporabe cepiva in o tem, od kod prihaja. Prihajalo je v "storžih", ki naj bi vsebovali (vsak stožec) dovolj cepiva za cepljenje 100 oseb, po ceni 1 dolarja na stožec. "Učinkuje" v vseh primerih, ne glede na predhodno cepljenje, kar kažejo dobro vidne sledi, vnetje pa se pogosto začne že drugi dan. Tisti, ki so ga poskusili, mi pravijo, da bi veliko raje imeli črne koze. [36]

1887 da 1888

Dr. Gayton v Sheffieldu med letoma 1887 in 1888: 5,035 cepljenih oseb je bilo zdravljenih zaradi črnih koz. [37]

1888

Leta 1888 se je zdravnik, ki se je cepljenju izogibal že od otroštva, odločil za ponovno cepljenje, »da bi se dvakrat bolj zaščitil pred nevarnostjo« – in šestnajst dni pozneje umrl zaradi zastrupitve krvi (poudarek dodan): »Dr. Stokes , ki je bil aktivno v praksi in je bil nenehno v stiku z nalezljivimi boleznimi, saj ni bil cepljen že od zgodnjega otroštva, se je odločil, da se bo ponovno cepil in se tako dvakrat zavaroval pred nevarnostjo. Operacijo [cepljenja] je dr. Wallace opravil v soboto, 2. junija. Naslednji ponedeljek je hudo trpel zaradi slabosti in drugih simptomov zastrupitve. Postopoma se mu je stanje slabšalo in 9. junija so ga odpeljali v mestno bolnišnico, kjer je postal bloden, smrt pa je 18. junija končala njegove muke. Obdukcija je pokazala, da je bila njegova smrt posledica zastrupitve krvi.« [38]

1898

Leta 1898 je dr. Wilder opazil, da so med pandemijo 1871–1872 cepljeni pogosto hitreje zboleli za hudimi črnimi kozami kot necepljeni (poudarek dodan):

„Vendar pa vera v cepljenje še nikoli ni bila deležna tako hudega pretresa kot med veliko epidemijo črnih koz v letih 1871 in 1872. Vsaka evropska država je bila napadena z večjo hudoto, kot je bila kdajkoli priča v preteklih treh stoletjih. V Angliji se je število smrti zaradi bolezni povečalo z 2,620 leta 1870 na 23,126 leta 1871 in 19.064 leta 1872, nato pa se je leta 1873 zmanjšalo na 2.634. Na celini, zlasti v Franciji in Nemčiji, je bila epidemija še hujša. Na primer na Bavarskem, kjer je bilo prebivalstvo cepljeno več kot katera koli druga država severne Evrope, razen Švedske, ki je doživela največjo epidemijo doslej. Še pomembneje pa je bilo, da so črne koze napadle številne cepljene osebe skoraj povsod, preden so zbolele necepljene osebe.“ [39]

1902

Leta 1902 je časopis Pacific Coast Journal of Homoeopathy poročal o primeru petletne deklice, ki je bila, čeprav je bila pred cepljenjem »popolnoma dobrega zdravja«, dvajset dni pozneje umrla zaradi generaliziranega buloznega izpuščaja (poudarek dodan): „MR, deklica, stara pet let, je bila 19. oktobra 1900 sprejeta v bolnišnico St. Christopher's v Filadelfiji. Oče je izjavil, da je bila njegova hči vedno dobrega zdravja in da sta bili njeni edini bolezni ošpice in oslovski kašelj. Otroka je 2. oktobra cepil okrožni cepivni zdravnik; cepljenje je bilo uspešno in razen precejšnje otekline in vnetja ni bilo nikakor nenavadno. Deset dni po cepljenju se je na rami ali roki pojavilo več mehurčkov velikosti graha. V nekaj dneh so se na vratu razvile podobne lezije in od takrat se je izpuščaj postopoma širil po telesu. Ob sprejemu v bolnišnico je bil trup obsežno prekrit z napetimi sijočimi mehurčki, ki so se razlikovali po velikosti od graha do hikorijevega oreha... Srčni toni so bili oddaljeni, dihanje šibko, oči so bile vdrte; temperatura je nihala med 101° in 103°; pulz, ki je bil ob sprejemu med 140 in 150, se je upočasnil na 110 do ...“ 120. Pacient je dobil drisko z zelenim blatom, hitro je “potonil” in tri dni po sprejemu v bolnišnico umrl. Bistra tekočina nedavnih mehurčkov našega pacienta je bila pregledana na bakterije in ugotovljeno je bilo, da vsebuje nešteto mikrokokov, nekateri izjemno majhni. Otrok je bil pred cepljenjem v popolnoma dobrem zdravstvenem stanju; deset dni kasneje je dobil generaliziran bulozni izbruh, ki je v desetih dneh končal njegovo življenje.” [40]

1903

Leta 1903 je profesor Robert Alexander Gunn, dr. med., z medicinske fakultete New York v New Yorku, pričal takole: » V zadnjih tridesetih letih sem skrbno preučeval vprašanje cepljenja in ugotovil sem, da povprečen zdravnik te teme nikoli ni sam raziskal, saj jo je sprejel zaradi splošnega prepričanja o njeni učinkovitosti. Trdno sem prepričan (1), da cepljenje ni nikoli zaščitilo pred črnimi kozami in se nanj ni nikoli zanašalo; (2) da se je število črnih koz, tako kot druge zimotične bolezni, zmanjšalo zaradi boljših sanitarnih in higienskih razmer ter dezinfekcije in izolacije, ki se izvajata, ko je bolezen prisotna; (3) da je cepljenje, kot se izvaja zdaj in vedno od njegove uvedbe, povzročilo neizmerno trpljenje neštetim tisočem nemočnih žrtev in da so mu sledile bolezni, vseživljenjsko trpljenje in smrt.« [41]

1910

Do leta 1910, ko je bilo cepljenje kljub protestom staršev obvezno za obiskovanje šole, je revija Physical Culture objavila katalog poškodb, ki jim je bila priča – vključno s smrtnim primerom in mlado žensko, ki je ostala trajno pohabljena (poudarek dodan): „Nedolgo nazaj sem v enem od naših večernih časopisov videl članek o cepljenju v šolah. Kljub protestom staršev se pričakuje, da noben necepljen otrok ne bo smel obiskovati šole. Rad bi vam povedal nekaj primerov, ki so prišli v stik z mano.“

„ Dva otroka v eni družini sta teden dni po cepljenju zbolela za črnimi kozami. Deček je imel zaradi cepljenja črne koze v rokah, roka mu je otekla in počrnela, dokler mu zdravnik, zelo prestrašen ni rekel, naj ga nikoli več ne pusti cepiti.“

„ Moja prijateljica je bila cepljena v nogo, ta ji je otekla in bila je zelo bolna ter od takrat ni bila nikoli več dobro .“

„Drugi deklici so se po cepljenju po vsem telesu pojavili tvori, zdravniki so jo zdravili, vendar se ji je stanje poslabšalo, dobila je tuberkulozo in umrla. Drug primer je bila mlada dama v dobrem zdravju in zelo lepa. Cepili so jo, cepivo ji je zastrupilo kri in na obrazu se ji je pojavil ekcem, ki se je vztrajno slabšal. Obiskala je različne zdravnike, vsi so jo zdravili, in cepivo se je iz velikosti enega dolarja razširilo po vsem obrazu, zdaj ji je ukrivilo spodnje veke, razjedlo spodnji del nosu in preostali del obraza je videti rdeč in razjeden ter včasih zelo boleč. Nekoč lepo dekle nima upanja na ozdravitev in je zaradi zdravniškega zdravljenja prisiljeno, da si ob odhodu ven pokrije obraz s težko tančico.“ [42]

Zaključek

Kot vidite sami, zbrani zapisi segajo več kot stoletje, vendar so njihova pričevanja izjemno dosledna. Od treh otrok dr. Drakea leta 1799 do pričevanja profesorja Gunna leta 1903 in poročil staršev leta 1910 se ponavlja isti vzorec: bolniki, cepljeni po najbolj odobrenih metodah, so vseeno zboleli za črnimi kozami, pogosto v najhujših in najsodobnejših oblikah, včasih pa so tudi umrli. Isti zdravniki, ki so nekoč zagovarjali cepljenje – Thomas Brown iz Musselburgha, ki je cepil 1,200 ljudi, preden se mu je obrnila vest; dr. Gregory iz bolnišnice za črne koze, ki je bil prisiljen priznati, da je »ideja o izgonu te bolezni z zemlje nečimrna in iluzorna« – so postali njeni najbolj verodostojni kritiki prav zato, ker so nekoč verjeli vanjo.

Enako dosleden je bil odziv cepilne ustanove. Neuspehi so bili pripisani neveščim izvajalcem, zastareli limfi ali lažnim snovem – nikoli sami teoriji butastih “doktorjev”. Kot je Cobbett opazil o izbruhu v Ringwoodu, v katerem je umrlo več kot sto cepljenih oseb, je bila »neuspeh pripisan neveščim izvajalcem; zastarelosti snovi; njeni nepristni kakovosti«. Ko dokazov ni bilo več mogoče ovreči, so jih zatrli: Maclean je opozoril, da se »v Zakonih o umrljivosti pojavlja zelo malo smrti zaradi kravjih koz zaradi sredstev, ki so bila uporabljena za zatiranje vedenja o njih«, medtem ko je Rowley opisal, kako so bili disidenti »sramotno obravnavani kot izdajalci kraljeve države, ki je cepila«. «Doktor» Stokes, ki je bil ponovno cepljen, da bi se »dvojno zaščitil pred nevarnostjo«, je umrl zaradi zastrupitve krvi v šestnajstih dneh.

Do začetka dvajsetega stoletja je bila statistična slika obupna. Dr. Gayton je med letoma 1870 in 1883 zdravil 8.234 primerov črnih koz pri cepljenih osebah, v letih 1887–88 pa še 5,035 v Sheffieldu. Marson je med letoma 1836 in 1851 v Highgateu zabeležil 3.094 primerov po cepljenju, med letoma 1852 in 1867 pa še 10.661. Gregory je ugotovil, da je bilo od 3.839 bolnikov z črnimi kozami v dobro cepljenem Københavnu cepljenih 3.093. To niso bile osamljene napake, temveč rutinske izkušnje ustanov, ustanovljenih za zdravljenje te bolezni.

Vendar obljuba, dana spodnjemu domu britanskega parlamenta leta 1802 – da je cepljenje »popolnoma varno« in da zagotavlja »doživljenjsko imunost« – ni bila nikoli uradno preklicana. Namesto tega je bila revidirana: zaščita naj bi upadla, ponovno cepljenje je postalo potrebno, poškodbe in smrti pa so bile prezrte. Dr. William Job Collins je revizijo videl takšno, kot je bila, ko je leta 1869 vprašal, kako pogosto je treba ponoviti »gnusno in nenaravno prakso«, preden je bila celotna shema razkrita kot »farsa in prevara« – takšna, ki »bi umrla naravne smrti, če ne bi bilo zakonodajnega vmešavanja in ogroženih interesov«. Zbrani citati kažejo, da ta umik ni bil znanstveni popravek, temveč strateški – podedovana obveznost, kot je dejal Creighton, »trde prisege naslednjim generacijam«.

Časovnica se konča leta 1910, vendar se razprava ki jo beleži, ni končala. Vprašanja, ki so jih ti “zdravniki” postavljali – ali cepljenje dejansko ščiti, ali bi lahko dejansko poslabšalo bolezen, za katero naj bi jo preprečilo, ali njegova tveganja odtehtajo koristi in ali so njegovi zagovorniki zatrli dokaze o nasprotnem – so preprosto zbledela v šepetu preteklosti.

Ostal je le dokumentarni zapis: stoletje zdravniških pričevanj, večinoma pozabljenih, tistih, ki so neuspehe videli na lastne oči – in niso želeli pogledati stran.

Viri in sredstva

• [1] William Job Collins, dr. med. Ste bili cepljeni in kakšna je zaščita proti črnim kozam? 1869, London, str. 24.
• [2] George William Winterburn, dr. med., Vrednost cepljenja: nestrankarski pregled njegove zgodovine in rezultatov, 1886, str. 42–43.
• [3] "John Le Gay Bereton, Esq., MD, MRCS, LAC," Novi Južni Wales, Obvezno cepljenje, Predstavljeno parlamentu s strani ukaza, 20. september 1881, Sydney: Thomas Richards, Government Printer, str. 1043–1046.
• [4] Razpisi o cepljenju. Pisma in mnenja zdravnikov, 1892, Provinca: Snow & Farnham, str. 14.
• [5] Janez Baron, Življenje Edwarda Jennerja490 – 491.
• [6] William Rowley, dr. med. Cepljenje proti kravjim kozam NI VARNOSTI pred okužbo z črnimi kozami, 1805, London, natisnil J. Barfield, prodaja J. Harris, str. 26–27.
• [7] Dr. Charles Creighton, dr. med., »Cepljenje: znanstvena raziskava« Arena, september 1890, letnik 2, št. 4, str. 436–437.
• [8] Charles Creighton, Jenner in cepljenje, 1889, str. 95–96.
• [9] Dr. Charles Creighton, dr. med., »Cepljenje: znanstvena raziskava« Arena, september 1890, letnik 2, št. 4, str. 436–437.
• [10] Končno poročilo kraljeve komisije, imenovane za preiskavo cepljenja, London: Natisnjeno za pisarno njenega veličanstva, Eyre in Spottiswoode, 1896, str. 171.
• [11] William Rowley, dr. med. Cepljenje proti kravjim kozam NI VARNOSTI pred okužbo z črnimi kozami, 1805, natisnil J. Barfield, prodaja J. Harris, London, str. viii.
• [12] William Rowley, dr. med. Cepljenje proti kravjim kozam NI VARNOSTI pred okužbo z črnimi kozami, 1805, natisnil J. Barfield, prodaja J. Harris, London, str. 13.
• [13] William Rowley, dr. med. Cepljenje proti kravjim kozam NI VARNOSTI pred okužbo z črnimi kozami, 1805, London, natisnil J. Barfield, prodaja J. Harris, str. 26–27.
• [14] William Job Collins, Ste bili cepljeni in kakšna je zaščita proti črnim kozam? Esej, 1868, str. 44.
• [15] Končno poročilo kraljeve komisije, imenovane za preiskavo cepljenja, London: Natisnjeno za pisarno njenega veličanstva, Eyre in Spottiswoode, 1896, str. 171.
• [16] William Scott Tebb, dr. med. Stoletje cepljenja in kaj nas uči, 1898, Swan Sonnenschein & Co., London, str. 126.
• [17] Charles Maclean, dr. med. O stanju cepljenja leta 1810, London, Sherwood, Neely in Jones; [in] C. Birnie, str. 82–92, 95–97.
• [18] Charles Maclean, dr. med. O stanju cepljenja leta 1810, London, Sherwood, Neely in Jones; [in] C. Birnie, London, str. 101.
• [19] Charles Maclean, dr. med., O stanju cepljenja leta 1810, Sherwood, Neely in Jones; [in] C. Birnie, London, str. 103.
• [20] "Opažanja o razširjenih boleznih" Londonski medicinski repozitorij, mesečni časopis in pregled, letnik VIII, julij–december 1817, str. 95.
• [21] Končno poročilo kraljeve komisije, imenovane za preiskavo cepljenja, London: Natisnjeno za pisarno njenega veličanstva, Eyre in Spottiswoode, 1896, str. 171.
• [22] Thomas Brown, kirurg Musselburgh, »O trenutnem stanju cepljenja« Edinburška medicinska in kirurška revija, vol. 15, 1819, str. 67.
• [23] Končno poročilo kraljeve komisije, imenovane za preiskavo cepljenja, London: Natisnjeno za pisarno njenega veličanstva, Eyre in Spottiswoode, 1896, str. 171.
• [24] Mesečni zdravstveni glasnik, letnik V, št. 51, 1. marec 1820, str. 439.
• [25] Končno poročilo kraljeve komisije, imenovane za preiskavo cepljenja, London: Natisnjeno za pisarno njenega veličanstva, Eyre in Spottiswoode, 1896, str. 171.
• [26] "Opombe g. Fosbroka," Lancet, zv. II, 1829, str. 583.
• [27] William Cobbett, Nasveti mladim moškim in (mimogrede) mladim ženskam, W. Cobbet, London, 1829, str. 224–225.
• [28] Končno poročilo kraljeve komisije, imenovane za preiskavo cepljenja, London: Natisnjeno za pisarno njenega veličanstva, Eyre in Spottiswoode, 1896, str. 172.
• [29] Thomas Brown iz Musselburgha, kirurg, Preiskava trenutnega nezadovoljivega in pomanjkljivega stanja cepljenja, 1842, str. 136–137.
• [30] Končno poročilo kraljeve komisije, imenovane za preiskavo cepljenja, London: Natisnjeno za pisarno njenega veličanstva, Eyre in Spottiswoode, 1896, str. 171.
• [31] ";Črne koze in cepljenje" Hampshire Telegraph & Sussex Chronicle, Marec 2, 1850.
• [32] Jutranja kronika, April 12, 1854.
• [33] William Job Collins, dr. med. Ste bili cepljeni in kakšna je zaščita proti črnim kozam? 1869, London, str. 32.
• [34] Končno poročilo kraljeve komisije, imenovane za preiskavo cepljenja, London: Natisnjeno za pisarno njenega veličanstva, Eyre in Spottiswoode, 1896, str. 172.
• [35] William Hycheman, dr. med., »Črne koze in cepljenje« Medicinska tribuna, 15. februar 1879, letnik I, št. 4, str. 172–175.
• [36] "Lažno cepljenje" Bilten Nacionalnega odbora za zdravje, letnik 3, št. 36, 4. marec 1882, Washington, DC, str. 334.
• [37] Končno poročilo kraljeve komisije, imenovane za preiskavo cepljenja, London: Natisnjeno za pisarno njenega veličanstva, Eyre in Spottiswoode, 1896, str. 172.
• [38] "Zdravnik, ki ga je ubilo cepljenje"; Revija za higiensko terapijo, september 1888, letnik II, št. 9, str. 203.
• [39] Alexander Wilder, dr. med., »Zmota cepljenja« Metafizična revija, letnik III, št. 2, maj 1898, str. 88.
• [40] "Cepljenje, ki mu je sledil akutni smrtni pemfigus," Pacifiški obalni časopis za homeopatijo, april 1902, str. 111.
• [41] Odredba o utemeljitvi. VRHOVNO SODIŠČE NEW NY, OKROŽJE KINGS, V zadevi vloge Edmunda C. Viemeisterja za izdajo peremptornega naloga za izvrševanje, Patricka J. Whita, predsednika odbora za izobraževanje, in FH Meada, ravnatelja javne šole št. 12. Vrhovno sodišče okrožja Queens: Pritožbeni oddelek - drugi oddelek, 1903, str. 5–10.
• [42] "Grozljive posledice cepljenja”; Telesna kultura, letnik XXIII, št. 6, junij 1910, str. 618.

Priloge

Leto 1892…

Virusne bolezni ne obstajajo

Mikrobi, naši simbiotični partnerji

Teorija mikrobov

Toksikoza je glavni vzrok razvoja bolezni

Naravna znanost o zdravju

EXOSOME THEORY VS VIRUS THEORY IN DEPTH EXPLANATION

Nevakcinirani otroci so bolj zdravi (od vakciniranih)

The truth about “virus” isolation

Katastrofalna medicinska znanost in njeni “doktorji”

Povezava za več prispevkov na: Naravna znanost o zdravju Alois K.

Danes, 27.09.2026.