NOVI ŽIVLJENJSKI SLOG — 1. del

Vesna & Janko

UVOD

S tem delom, ne želiva nekoga siliti v to, kar sva naredila midva. Hočeva
samo predstaviti, kaj je naju privedlo na ta življenjski slog. Predstaviti želiva
samo najine male težavice, ki se pojavljajo, ko spremeniš prehrambene
navade. In pa seveda bogato nagrado, ko spremeniš meščanski način
prehranjevanja in preideš na edini način, na katerega smo se ljudje
prilagajali 150 milijonov let. Ta nagrada pa je največ, kar lahko človek dobi.
To je vrhunsko zdravje in čilost do konca svojih bioloških ur. Ta način
prehranjevanja, ki ga živiš ti, ki bereš ta prispevek, je star samo približno
500 000 let. Kar je v primerjavi z človeškim življenjem 50 let proti dvema
mesecema. Zato trditev, da smo se prilagodili tej prehrani naravnost
smešna. Za to naj ti bo, dragi bralec ta Najina pot v opomin tvojemu
prehranjevanju. Odločitev, kaj boš naredil, pa je samo v tvoji glavi in na
tvojem krožniku.

ZAČETEK - JESEN 2007

Da se najprej predstaviva.
Sem Janko star 46 let in za medicino zdrav. In Vesna stara 37 let za
medicinsko znanost zdrava. Vendar naju tare kopica drobnih težavic, ki so
pač povezane z to starostjo in pač z leti pridejo same od sebe in jim pač ne
moreš uiti. Tako pač ta znanost trdi. Imava dva sinova Roka in Erika. Sta
izbirčna za prehrano in sta padla v sistem oglašanja po hitri in pripravljeni
hrani, predvsem prehranjevanja po vrečkah. No, da sva odkrita, tudi midva
z ženo sva v istem cirkusu. Vsak dan bombardirana z kopico reklam o
zdravem življenju in načinu prehranjevanja sva isto padla v primež
marketinga. Čeprav sva prisegala na še vedno na doma pripravljeno hrano
z čim manj kemičnih dodatkov. Vendar je to preteklost, v katero se ne
želiva več vrniti.
Oba sva bila navdušena kuharja in sukanje okoli štedilnika, ki je med
drugim zadnji tehnološki dosežek, za oba ni nikakršen tabu. Dobro sva se
založila z vsemi gospodinjskimi pripomočki, kajti človek za pripravo
dobrega obroka nujno potrebuje goro najrazličnejših aparatov in
pripomočkov, ki jih seveda nujno potrebuje in uporablja. Treba je seveda
nabaviti vse nujno potrebne skodelice in kozarce, pladnje in sklede,
najboljšo kuhinjsko posodo in pribor. Kako pa pač zgleda, ko pridejo gosti
in jim moraš pač pogostiti. V kuhinji sva si prisvojila vsak svoje področje
kuhe. Vesna je znala bolj vrteti kuhalnico in je specialistka za jedi na žlico
in seveda piškote in baklave. Sam pa sem se specializiral na peko mesa,
potic, kremšnit, tort in izdelavo sira. Oba pa sva skuhala še marsikaj
drugega, saj sva si v kuhinji vedno pomagala.
Vesna si je omislila pravo knjižnico kuharske literature. Zbirka
obsega preko 120 kuharskih knjig (najstarejša je iz leta 1890 ), ogromno
količino kuharskih revij in priročnikov. Vse skupaj še vedno hraniva v knjižni
omari zajetne velikosti. Vesna je bila aktivna članica na internetnem portalu
kulinarika. net, kjer je objavljeno preko 100 njenih izvirnih receptov, Poslala
je ogromno število fotografij jedi, ki jih je pripravila po drugih receptih. Njen
recept v akciji KNORR juhe na drugačen način, pa ji je prinesel prvo mesto.
in objavo v revijah.
Sedaj ko to pišem, se temu najinemu razmišljanju samo smejeva in
čudiva, kako smo ljudje lahko tako naivni in zaslepljeni z tem načinom
prehranjevanja.
Prvi najin preblisk, da je potrebno nekaj narediti z težo je prišel okoli
leta 2002, ko sva ugotovila, da je najina teža začela nevarno naraščati.
Sam sem prišel na težo preko 95 kg pri višini 187 cm. Marsikdo bo sedaj
dejal, da to ni pretirano. Saj si visok, in se ti ta teža ne pozna. Pač si lep
postaven močan in fejst dedec.
Moja mama še vedno izjavlja, da sem bil takrat najbolj fejst. Vendar
moje počutje ni bilo tako. Počutil sem se kot prašiček, ki ga je potrebno
zaklati, in iz njega narediti koline. Tudi Vesna si je v letih zakona nabrala
velike obloge tolšče. Pri višini 160 cm in 85 kg ,včasih ko je bila bolj
napihnjena tudi 90 kg, si lahko predstavljate njeno postavo. Izjave moje
mame do nje, pa so bile žaljive v primerjavi z mano, vendar realne Vesna
je debela. To nama je dalo misliti, da morava z težo in posledično s
prehrano nekaj narediti. Naredila sva prvi korak in začela omejevati količino
zaužite hrane. Seveda se nama je teža začela zmanjševati, vendar je bilo
trpljenje ob gledanju polnih skled, midva pa lačna, prehuda obremenitev za
naju. Biti lačen poleg polnih skled in gledati druge kako se veselo bašejo, je
za možgane prevelik napor.
Po približno letu vztrajanja z to francosko dieto z imenom manj žri,
sva se odločila, da poizkusiva Montignakov način prehranjevanja (nekaj
podobnega ,kot ločevalna dieta). Ta način prehranjevanja je boljši, vendar
še vedno zahteva stalno kombiniranje hrane. Vedno moraš paziti na
kombinacije, da ne boš kaj zmešal med sabo. Teža se nama je ustalila pri
meni na 85 kg pri Vesni pa na 80 kg. Jaz sem bil z svojo težo že
zadovoljen, drugače pa je bilo pri Vesni. Želela si je priti na težo pod 70 kg.
To pa ji kljub 3 letnemu vstrajanju ni uspelo. Celo teža je začela ponovno
rasti in to brez znanega razloga.
Potem pa je prišel ta najin mesec November 2007.
Tast je imel večjo količino doma pridelane soje. Izdelal si je sojino
mleko. Želel pa si je izdelati sojin sir. Ker ni imel nobene literature, kako iz
soje narediti sojin sir tofu, je Vesna pobrskala po svoji knjižnici kuharskih
revij in na plano prinesla nekaj literature na to temo. Ker pa kot specialist
za izdelavo domačega kravjega sira, in tudi po naravi sem zelo radoveden,
sem si rekel, da s pripravo tofuja poizkusim tudi sam. Prebral sem literaturo
in sojin sir tudi naredil. Vendar pri branju literature sem v kuharski knjigi z
naslovom Kuharica za dušo in telo, našel nekaj, kar me je zelo pritegnilo in
mi ni dalo mirno gledati na svoj način prehranjevanja. To je bila ESENSKA
POSLANICA MIRU, ki jo je uredil dr. France Susman, žal že pokojni. To
poslanco sem večkrat prebral, vendar mi ni in ni prinesla mirnega spanca.
Vedno znova sem se vračal na njene trditve in ugotovitve in črv je začel
glodati po moji vesti vsak dan bolj. Ta poslanica opisuje Jezusa, ki razlaga
učencem, kako se morajo prehranjevati, da bodo ozdraveli in zdravi ostali
do konca svojih dni. V njej so natančni napotki, kako to dosežemo, pa
čeprav je poslanica stara 2000 let. Razloži nam, kam pelje naš obstoječi
način prehranjevanja, kakšne bolezni prijemo, in kaj se z nami zgodi.
Razloži nam ,kaj moramo narediti, da bomo to popravili in ostali zdravi.
Ta poslanica je v meni sprožila pravi naval dvoma v uveljavljen način
prehranjevanja. Moral sem nujno pokazati poslanico svoji Vesni. Tu pa sem
doživel prvo in največje presenečenje. Bal sem se namreč, da me bo
Vesna odpravila z besedami, da zopet nekaj filozofiram. Ona pa si je vzela
nekaj časa za premislek in mi čez nekaj ur rekla. Janko, če sem komu kdaj
kaj verjela, verjamem v to bolj, kot v ostale svari. Nad njenim odgovorom
sem bil zelo presenečen in ob enem zelo vesel, da razmišlja enako. Vendar
se je v meni pojavil dvom. Toliko hrane, kot sva si jo pripravila za ozimnico,
kam z njo. Spomladi sva namreč kupila novo skrinjo. Seveda največjo. Saj
se bova zdravo prehranjevala in domače, je pač domače. Tu ni nobenega
dvoma, kaj je zdravo.( temu se sedaj samo smejeva). Klet je polna vloženih
dobrot. Midva pa naj bi začela nekaj na novo. Kam pa z vso to hrano, ki jo
imava pripravljeno. Ali ni to škoda, da jo bova vrgla proč. Navsezadnje je tu
nekaj denarja. Midva pa nisva bogata. Še na dopust ne moreva iti. Položnic
je vedno več, kreditov tudi nisva izplačala. Sedaj pa naj bi šla na nov način
prehranjevanja, kaj bodo rekli ostali? Vprašanj zelo veliko a odgovorov
zelo malo.
Vesna mi pravi: "Janko, če vse segnije in vrževa proč, jaz temu
verjamem !"
In tako je dne 14 novembra 2007 po večerji padla najina življenjska
odločitev.
15 november 2007, je najin prvi dan sadjejedstva!
Od takrat uživava samo sveže sadje(nekaj malega posušenega
zaradi razmer in želje po sladkem)
cca 90%, cca 8% zelenolistnate zelenjave in ostalo semena in oreščke v
nepraženi in neslani obliki. Vendar je priprava hrane brez klompliciranja.
Vzameva pač tisto, kar nama od hrane takrat najbolj zadiši. Tu nimava
nobenih obveznosti. Vzameš in že uživaš v tem kar nam je pripravil Bog ali
za druge Mati narava.

Ne uživava nobene vode, nobenih izdelkov, ki so živalskega izvora
(mleko, jajca, meso) mogoče pojeva kakšnega črva, ki je skrit v sadju,
nobenih začimb(sol, poper, kis in ostale začimbnice in dišavnice),
nobenega sladkorja, kave, čokolade, čaja, alkohola in ostalih pijač, nobenih
omamnih substanc(cigaret in ostalo)
Jeva samo sveže zrelo sadje in iz sadja ali zelenjave pripravljen svež
sok, ki ga takoj po pripravi zaužijeva. Vedno zaužijeva samo eno vrsto
sadja v obroku. Nikoli ne mešava sadja med sabo ne z zelenjavo ali
oreščki.
Ta dan sva skupaj odšla zjutraj na tržnico in kupila sadje. Nisva imela
nobenega pojma, kaj naj kupiva, koliko naj kupiva. Vedela sva samo toliko,
da mora biti najina hrana sveža in mora biti sadje. Ne sme biti segreta čez
50 stopinj celzija ne ohlajena pod 0 stopinj celzija. Hrana mora biti živa.
Nakupila sva zaboj pomaranč, zaboj jabolk, in veliko banan. Mislila sva si,
da morava pojesti ogromno količino sadja, ker pač sadje ne nasiti. Že prvi
dan sva videla, da sva se zmotila v količinah in da ne poješ veliko več, kot
če si na meščanski prehrani in da si ljubitelj sadja.

Ko sva prišla domov sva okupirala računalnik in o tem načinu hotela
izvedeti največ kar se je dalo dobiti na internetu v našem jeziku. Kajti tujih
jezikov nisva vešča. Dobila sva pomembne informacije. Najbolj pomembna
je bila ta, da je 29 novembra predavanje v Mariboru na to temo. Predavatelj
ALOIS KOLAR - Diplomirani praktik Naravnega zdravja - Naravne Higiene s katerim smo se kasneje tudi spoprijateljili. Je neizčrpen vir znanja in podatkov ki jih črpa iz lastnega življenja in iz študija ki ga je opravil, sva dobila dragocene napotke in seveda motivacijo, da vse to, za kar sva se odločila tudi dejansko deluje. Drugi prav tako pomemben vir pa je knjiga Helmuta Waldmakerja Hočeš biti zdrav Proč z kuhinjskim loncem.

Ti trije viri, Esenska poslanica miru, knjiga Proč z kuhinjskim loncem,
predvsem pa znanje in osebnost Aloisa Kolarja je tisto, na kar sva se oprla
in se vedno opirava, ko živiva najin novi način življenja. Najbolj nama je
sveta Esenska poslanica miru, katero vzameva velikokrat v roko, in
prebereva poglavje, ki se nama odpre. Za naju je to pravo Sveto Pismo in
to dobesedno. Saj nama je Jezus povedal vse napotke za najino življenje.
Še vedno pa morava veliko storiti, da bova se približala njegovim
navodilom. Predvsem pa sva se naučila opazovati najino telo in če nama
kaj ne odgovarja v telo ne vnašava na silo. Enostavno spustiva iz jedilnika.
Kajti, hrana, ki jo zaužiješ mora v tvojem telesu narediti ugodno počutje,
drugače ni primerna za tvoje uživanje. Tako sva iz najinega jedilnika
spustila hrano, ki sva jo na začetku najinega načina prehranjevanja veselo
jedla. To je radič in rukola. Trenutno pa so na udaru sedaj, ko to pišem
indijski oreščki.
Na začetku, ko sva se privajala na sadjejedstvo,sva pri pripravi
solate-zelenjavnega obroka (sadeži so tudi kumare,paradižnik, bučke..), če
nisva imela avokada, dodala olivno olje, saj nama zelenjava ni šla po grlu v
želodec, če ni bilo nekaj maščobe, kislino sva dobila od paradižnika. Prav
tako sva uporabila bučno olje. Vendar že po štirih mesecih sadjejedstva
sva ugotovila, da nama, kadar ni avokada, to olje v želodcu naredi pekoč
občutek, ki ne izgine kmalu. Zato sva to takoj odstranila iz najinega
jedilnika. Najbolj pa sva bila presenečena, ko se nama je nenamensko
dogodilo, da sva najin zelenjavni obrok, popolnoma spremenila. Po
približno sedmih mesecih sadjejedstva, sva bila povabljena na praznovanje
vaškega zavetnika pri svetem Antonu v Gornjem Leskavcu pri Krškem. Tam
sva v soboto pred praznikom zavetnika prespala pri najinih prijateljih in
drugi dan sva šla na praznovanje. Seveda sva najinim gostiteljem nazorno
pokazala najin jedilnik in količino najinih obrokov. Celo oni so tisti dan
pojedli ogromno sadja za njihove razmere. Vendar sva imela s seboj
zalogo, da so lahko jedli tudi oni. Ker pri cerkvi nisva mogla pripraviti
najinega zelenjavnega obroka po klasičnem postopku, torej zelenjavo
narezati in zmešati med sabo v skledi, sva vzela posamezni sadež v roke
in ga grizla in trgala kar z zobmi. To nama je bilo zelo všeč, zato sva s tem
načinom uživanja zelenjavnih sadežev nadaljevala tudi doma. Po
štirinajstih dneh pa sem si zaželel klasične priprave najine solate, ki je za
naju kakor kosilo. Narediva, kot sva to naredila običajno. Ribava, sekljava,
trgava in mešava in dobiva veliko skledo okusne solate. Ko jo poizkusiva,
ugotoviva, da sva naredila navadno čorbo, brez vsakega okusa. Tako od
takrat ne uživava zelenjave drugače, kot popolnoma presno. Temu v šali
rečeva kamenodobna solata in uživava v bogastvu okusov, ki so nama na
razpolago.

OSEBNI IZPOVEDI - JANKO:
Moja osebna odločitev za ta način prehranjevanja je bila obljuba, da
dosežem zdravje. Poslanica mi je dala misliti, da bolezen ne pride sama od
sebe, ampak jo prijemo. Kot človek, ki verjame v Boga in posledično v
Jezusa, sem poslanici verjel. Že veliko let me nauki, ki jih cerkev uči in še
slabše živi, odvračajo od njihovih caremonij in obredov. Tako na vse, kar je
napisano v novi zavezi gledam zelo kritično. Za to mi Esenska poslanica
pomeni zelo veliko. V veliko pomoč pa mi je tudi razlaga gospoda
Susmana, ki je dodana tej poslanici, katera je potrdila moje dvome v
cerkvene nauke. Kajti spoznal sem, da Cerkev priznava samo tisto, kar njej
paše. Jezus ni nikoli jedel mesa. Vendar če to dejstvo zanemarimo vemo,
da prvi kristjani niso nikoli jedli svinjine, ker je za njih svinjina nečista. Sedaj
pa se kristjani na veliko bašejo z svinjino. Ob petkih naj bi jedli brezmesno
hrano, ampak ribe pa so dovoljene. Kaj ribe niso meso? Kaj ali ni bila pri za
kos mesa ubita neka žival. Kdo pa smo mi, da imamo oblast nad življenjem
božjih stvaritev.
Ko sem začel s to prehrano ne misliti, da je bilo vse enostavno.
Veliko je bilo dvomov, ali sem sploh v stanju, da na tej prehrani tudi
ostanem daljše obdobje. Ker sva se z Vesno odločila skupaj za ta način
življenja, sem v njej našel tudi veliko oporo, saj sva se pri vseh krizah, ki so
in bodo še sledile, skupaj pomagala premagati težave. Seveda nisva imela
tako organiziranega dnevnega uživanja obrokov, kot jih imava sedaj, ko
sva se na nov način prehranjevanja že nekoliko navadila. Zakaj nekoliko?
Toliko let sva bila pod drugačnim načinom. In potrebujejo možgani določen
čas, da se reprogramirajo. Največji problem je v tem, da pri meščanski
hrani nehaš jesti, ko je želodec nabito poln. In ti nato poln želodec daje
občutek sitosti. Pri sadjejedstvu pa je prebavljanje hrane zelo hitro. In je
zato želodec tudi hitro prazen, saj se sadje v povprečju zadržuje v želodcu
pol ure zelenjava pa približno uro. Občutek sitosti ti mora povedati nivo
sladkorja v krvi. Ta občutek pa je potrebno spoznati in se nanj navaditi.
Tako sedaj brez večjih težav imava obroke na 3 ure presledka. Ko pa kaj
delava in sva v delovnem pogonu pa velikokrat ne zaužijeva hrane tudi
celo dopoldne ali popoldne. Enostavno ni lakote. In nikakor ne misliti, da
pojeva veliko več sadja v obroku, kot nekdo, ki je na meščanski hrani in
ima rad sadje. Vesna je šla z kolegicami na izlet v Bratislavo. In ko je
primerjala, koliko je pojedla ona in koliko njene kolegice, je presenečeno
ugotovila, da so pojedle sadja skoraj vse enako, samo da je ona z to
količino funkcionirala do naslednjega skupnega obroka, ostale pa so imele
še normalen obrok, dodale sladico, kavo in še veliko pijače. Mislili boste,
da se sadjejedcem skrči želodec. Ne verjemite tej zablodi. Ko sadjejedcu
zapaše kakšno pravilno zrelo in okusno sadje, ki si ga zaželi, potem ga ni
za ustaviti. Jaz imam najrajši fige. Vsaj trenutno. In če dobim pravilno zrele
fige, potem sem kot odvisneš. Pojesti štiri kilograme slastnih fig v enem
obroku? Zame? Mala malica. In komu se je skrčil želodec. Seveda pa so
še vedno dnevi, ko imava podrt ritem, in cel dan bi samo nekaj jedla. Takrat
se pač s tem ne obremenjujeva, saj veva, da bo drugi dan vse drugače in
bo zopet red v prehrani. Na začetku pa se človek ne sme siliti preveč z
tem, da doseže te presledke med obroki. Ko je lačen naj enostavno vzame
sadje v roko in naj se ga naje do sitega. Z presledki, se enostavno naj ne
ukvarja. Ali imajo živali v naravi uro? Ne nimajo in ko so lačne enostavno
gredo jest. Zato se na razmake in količino hrane ne ozirajte. Ko boste
vstrajali na tej prehrani, bo red prišel sam po sebi.
Moj organizem se je na spremembo prehrane odzval zelo hitro.
Začelo se je z hitrim odvajanjem vode iz telesa. Kljub temu, da nisem
pojedel več, kot pojem sedaj, pojedel sem celo občutno manj, je voda
dobesedno norela iz mene. Bila je temno oranžna. To osnovno čiščenje je
trajalo približno štirinajst dni. Potem je voda postajala vedno bolj bistra.
Tudi, količina se je občutno zmanjšala. Vendar, pa se je pogostost
uriniranja v primerjavi z hranjenjem pred tem, povečala, kar je logično, saj
sadje in zelenjava vsebujeta čez 80 % vode. Še posebno, če so na
jedilniku lubenice, katerih pojem konkretno količino, ker jih imam zelo rad.
Ker je voda v potokih lila iz mene, prav tako se je topilo tudi salo, ki je
bilo nabrano vse povsod, se je to poznalo tudi na mojem zunanjem izgledu.
Teža je nezadržno padala. V dveh mesecih je padla za 15 kg, v naslednjih
dveh pa še za 5 kg. To so opazili tudi drugi. Začeli so me spraševati, kaj se
z mano dogaja? Ali sem zbolel ? Ker nisem imel namena skrivati, kako sem
spremenil način življenja, sem svoj novi način razložil vsem, ki so želeli
poslušati. Pri tem, pa sem doživel veliko nasprotovanj, predvsem pa
opozoril, da se igram z svojim zdravjem. Povedali so mi vse možne
varijante, ki se bodo zgodile z mano. Da bom živel samo dva meseca, da
ne bom imel nobene moči, da bom zbolel im mi zdravniki, ne bodo morali
pomagati. Začeli so razlagati, da so ljudje, ki so se tako prehranjevali umrli,
so jim odpovedale ledvice in ostalo.... Od nobenih nisem dobil nobene
podpore. Bil sem kot Don Kihot, ki se bojuje z mlini na veter. Kljub temu, da
sem vsem povedal, kakšne spremembe na bolje se dogajajo v meni mi ni
verjel nihče. Tudi domači ne. Raje so poslušali vse ostale, kot pa mene.
Vendar so se z mojim načinom morali sprijazniti, podpirajo pa me še vedno
ne. Kljub temu, da jim povem, kaj se je zdravstveno spremenilo pri meni.
Najprej se mi je popravila prekrvavitev nog. Dvajset let me je vedno
zeblo noge, ko sem se ulegel. Po štirinajstih dneh sadjejetstva, sem imel
zopet tople noge. To je bil prvi znak izboljšanja na račun prehranjevanja. S
tem , ko se izboljšala prekrvavitev, se je tudi dojemanje mraza in toplote
spremenilo. Ko so vsi drugi tresli od mraza, sem jaz mraz prenašal brez
težav. Prav tako vročino. Potenje se je v poletnih dneh močno zmanjšalo.
Prej sem bil v vozilu vedno prepoten, sedaj pa se niti ne znojim. Ko vsi
stokajo, kako jim je vroče, je meni čisto udobno. Ko se vsi nalivajo z
raznimi tekočinami, meni ni potrebno piti. Enostavno ni žeje. Če pa že pride
potreba po tekočini, jo rešim z sočnim sadežem.
Naslednje veliko presenečenje sem doživel z krvavečimi dlesni. Moje
dlesni in zobovje je bilo pred spremembo katastrofalno. Majavost,
krvavitve in ostale težave so me pestile od zdavnaj. Mesec dni pred
spremembo prehranjevanja, je zobozdravnica pregledala zobovje, ker so
vse proteze dotrajane. Po štirih mesecih sadjejdstva sem imel naročen
ponoven pregled pri zobozdravnici. Po končanem pregledu so bile njene
besede. Ne morem verjeti,kako se je stanje tvojih ust izboljšalo.
Seveda sem ji razložil zakaj. Najprej je imela nekaj zadržkov, potem pa je
izjavila SAMO TAKO NAPREJ . To je bila zame velika potrditev in razlog,
da vztrajam naprej in da vse, kar je napisano v poslanici drži. Seveda sedaj
o kakšni karvavitvami ni sledu. Prej, ko sem ugriznil banano, je bila banana
krvava. Mandeljov nisem mogel pregristi, ker so bili pretrdi in so me
zaboleli zobje. Sedaj lahko jem vse sadje, grizem vse vrste oreščkov, brez
bojazni na bolečine in krvaveče dlesni.
Teža se je po štirih mesecih ustalila. Seveda me je vmes grabila
panika. Povečal sem vnos energetsko bogate hrane, vendar se teža ni
dvignila. Dokler se po šestih mesecih teža začela počasi dvigovati. Sedaj,
ko to pišem se je popravila iz 62 kg na 66 kg in se počasi dviguje. Tako se
s tem ne obremenjujem več, ker vem, da organizem točno ve, koliko je
idealna vrednost.
Krvni tlak se je iz 140/80 spustil na 100/60 in normalno funkcioniram.
Najnižji tlak, ki sem ga izmeril je bil 85/52. Vendar sem lahko normalno
opravljal dnevne naloge, brez vsakršne vrtoglavice. Pulz v mirovanju padel
iz 80 na 60 utripov na minuto. Velikokrat namerim tudi 55. Najnižje izmerjen
je bil 52 udarcev na minuto. Pa brez panike. Ni bilo potrebno klicati
urgence.
Hidriranost organizma je po 6 mesecih prehranjevanja narasla na 60
%. Maščoba v organizmu je padla na 10 % s tem, da je v trebuhu samo
4%.
Konfekcijsko številko 52 sem zamenjal z 44. Barve moje garderobe
so postale živahnejše. Seveda sem moral zamenjati kompletno garderobo.
Glivična bolezen nohtov na nogah se popravlja. Nohta palcev na
nogah sta bila rumena od glivic. Eden od nohtov je začel odstopati. Po
navodilih zdravnika sem moral obrezovati roževino in mazati z neko kremo.
Vendar se stanje ni izboljševalo. Celo poslabšalo se je, tako da sem izrezal
noht do korena. Drugi pa se plasti. Ko to pišem, nohta postajata močnejša
in spreminjata barvo iz rumene na zdravo rožnato barvo
Ustni zadah je izginil. Seveda se občasno še vedno pojavi. To pa
zato, ker se organizem čisti tudi preko jezika, in od tu izvira zadah. Vendar
se mi to dogaja vedno redkeje in vem , da bo to izginilo.
Telesni pot, ki pri ljudeh, ki se prehranjujejo na meščanski način,
vedno zaudarja, je izgubil vonj. Kljub temu, da se po napornem delu
prepotim, seveda občutno manj, kot prej, se vonj ne pojavlja več. Tako v
družbi ni nobene bojazni o neprijetnih vonjavah. Ne potrebujem več
nobenih deodorantov in ostalih neumnih izdelkov človeške iznajdljivosti ,ki
popravljajo samo posledice ne odpravljajo pa vzrokov. Potrebujem samo
navadno milo, z čim manj raznih nepotrebnih dodatkov. Najboljše, kar
lahko uporabim je otroško milo in šampon za lase. Pa še to je polno raznih
kemikalij.
Potenje in posledično neprijeten vonj nog sta hitro izginila. Tako
sedaj, ko pridem nekam na obisk, ni več bojazni, da mi bodo noge
zaudarjale.
Pojavila pa se je ena težava. Zaznavanje vonja in okusa je postalo
bolj intenzivno. Sedaj neprimerno prej zaznam razne vonjave in različne
odtenke okusa. Ravno sedaj, ko to pišem smo z družino na dopustu v Dugi
uvali pri Puli. Ko smo šli skupaj v mesto na potepanje, sta si otroka
zaželela nekaj pojesti. Zato smo se ustavili v gostilni in naročili obroke, ki
smo se jih zaželeli. Midva z Vesno sva si zaželela lubenice. Ko so nama
postregli z sočno sladko in ohlajeno lubenico ( z hlajenjem pretiravajo in
sem moral z uživanjem obroka počakati, da se je segrela) sem takoj začutil
neprijeten okus, ki je bil dodan sadju. Lubenica je imela okus po slanem in
po čebuli. Verjetno je kuhar rezal sadje z nožem, s katerim je prej rezal
čebulo in na deski, kjer je prej nekaj solil. Okus je bil zelo neprijeten in je v
ustih ostal še dolgo po tem.
Pod pazduho se je z leti nabrala na dlakah razna usedlina, ki je
spominjala na kamen. Noben šampon je ni mogel odpraviti. Tudi če si
dlake pobril, se je pojavila ponovno, ko so dlake zrasle. Po treh mesecih, je
ta usedlina izginila. Sedaj vem, da so to mineralne snovi, ki jih zaužijemo z
kuhano hrano, in jih organizem ne more uporabiti, ker so bile toplotno
obdelane in niso več organske ampak anorganske. Zato so za organizem
strupene in jih hoče organizem odstraniti iz telesa.
Telesna drža se počasi popravlja. Hoja je postala lahkotnejša in bolj
pokončna. Vzrok take drže je nabiranje mineralnih snovi po sklepih in v
mehkem tkivu, kar ima za posledico upognjeno držo.
Pozimi sem imel na dlaneh vso hrapavo kožo. Ker delam v mrzlem
okolju in večkrat tudi z vodo, je bila koža vsa razpokana, pojavile so se celo
rane. Koža se je čistila raznih usedlin. Edino mazilo, ki mi je pomagalo je
bilo kokosovo olje, ki ga dobiš v vsaki bolje založeni trgovini z
prehrambenimi živili. Vendar so se kmalu pojavili otoki lepe mehke kože.
Do spomladi je bilo čiščenja konec, in sedaj je kože na dlaneh mehka in
prožna. Kljub temu, da se veliko fizično dela. Se mi pa je poleti začela čistiti
koža na petah. Isto kot pozimi na dlaneh. Sedaj samo čakam, kdaj bo
čiščenja kože konec in bo koža mehka in prožna.
Največja in najpomembnejša sprememba, pa je v najinem odnosu z
ženo Vesno. Odnosi so bili že zelo napeti, da je bilo življenje že neznosno.
V nesoglasju sva bila za vsako malenkost. Sedaj vem, da je za vse težave,
ki jih imamo v medsebojnih odnosih, kriva mesna prehrana. Ko bi bili vsi
vegeterjanci, bi se odnosi na svetu zelo spremenili. Sedaj pa smo zaradi
uživanja mesa, v katerem je polno stresnega hormona, ko žival usmrtijo,
pod stresom vsi, ki to meso uživamo. Sedaj se je najin odnos zelo popravil.
Seveda vem, da morava prehoditi še dolgo pot. Da se najin odnos
popravlja se lahko zahvalim samo sadjejedstvu.