PONOVNO ROJSTVO IN SPOZNANJE, KAKO IN ZAKAJ SE SPLAČA ŽIVETI

Metka Bogataj, univ.dipl.soc.

Moja zgodba oziroma pot največjih sprememb, se je začela leta 2003, ko sem zbolela za Ne-Hodgkinovim limfomom. Takrat se mi je pričelo novo poglavje v mojem življenju; lahko bi rekla, da je bil to začetek neke odprave, kot Safari v Afriko, samo da je to bila odprava v samega sebe, odkrivanje področij, ki sem jih vedno odrivala, ker ni bilo nikoli časa, sedaj pa je to nujno, ker je od tega odvisno moje preživetje. Sama postavitev diagnoze je za mene pomenila popoln šok, čemur je sledilo izredno težko obdobje. Kakor vsi v taki situaciji, sem se tudi jaz spraševala: Zakaj ravno jaz, zakaj se mi je to moralo zgoditi? Nemogoče mi je bilo sprejeti dejstvo, da sem praktično čez noč morala biti soočena s koncem svojega življenja. Saj sem bila v najlepšem življenjskem obdobju, ravno ko so se uredile določene zadeve, pa so prišle nove, še hujše. Tudi jaz sem imela polno sanj in ciljev, kaj moram in kaj bi lahko še dosegla v svojem življenju, pa sem se sredi najaktivnejšega obdobja morala ukvarjati čisto z drugimi stvarmi, ki so večini »zdravim« ljudem, prihranjene. Leto 2003 je bilo zagotovo najtežje v mojem življenju, pa čeprav tudi prej ni bilo vedno lahko: veliko žalosti, stresov, skrbi, vsi drugi so bili pomembnejši od mene, dosti napačne hrane, pa čeprav smo bili poučeni, kako zelo je zdrava… Večkrat sem ob prehladih in bolečinah raje vzela proti bolečinska »zdravila«, da sem lahko vse obveznosti v duhu pozitivizma dobro opravila in tako ugodila pričakovanjem in potrebam drugih.

Torej, ko sem nekako sprejela svojo bolezen in ob spoznanju da bo v bodoče del mene, sem se z njo začela boriti in spopadati na razne načine. Najprej sem šla na obsevanje vseh perifernih bezgavk, kajti za kakšno drugo možnost kakor konvencionalno zdravljenje, tako ali tako takrat nisem vedela. Moj organizem pa že od vedno težko sprejema kemične substance in tako mi je tudi to, sicer zelo nizko dozno obsevanje, pustilo svoje posledice. Bilo mi je slabo, počutila sem se utrujena in brez energije, število levkocitov se je zelo zmanjšalo. Najhujše dejstvo pa je bilo, da mi je kot posledica obsevanja izginila menstruacija (leto dni), ki mi je prinesla klimakterične težave (nočno potenje, tresenje, nespečnost cele noči…). Zdravniki so mi seveda zato zopet predpisali zdravila, ki pa jih nikakor nisem mogla sprejeti. Začela sem iskati svoje alternativne variante, da bi se psihično in fizično opomogla. Čeprav je izvid glede samega limfoma kazal na remisijo, sem bila psihično čisto na tleh. Ob vsaki naslednji kontroli me je bilo tako grozno strah, kaj bodo zopet ugotovili… Dolgo je trajalo, da se mi je povrnilo zopet dobro počutje in optimizem.Najbolj me je bolelo to, da si postavljen pred neko diagnozo in s tem potisnjen v kot; še posebno, kar se po uradni medicini smatra za neozdravljivo. Tako ostaneš čisto sam, le ti in tvoja diagnoza, ki te lahko razžira in obupaš ali pa vztrajaš in ti da novih moči; in jaz sem k sreči izbrala to slednjo pot.

Še bolj sem se začela ukvarjati s sabo ter tudi begati od reikija do obiskovanja bioenergetika in piti zeliščne pripravke. Res mi je vse to pomagalo, da sem se psihično vzpostavila in zopet postala optimistična, kljub temu pa vse to ni preprečilo, da se mi bolezen v letu 2005, zopet ne bi ponovila.

Tedaj sem vedela, da k reševanju moje bolezni moram pristopiti na drugačen način. Spoznala sem, da lahko največ storim sama in ne da to prepuščam drugim, kajti nihče ne more narediti nič namesto mene! Že v začetku leta 2005 mi je v roke prišla knjiga z naslovom: »Živa hrana«, v kateri so bili opredeljeni principi hranjenja na presen način. Takrat sem si rekla, v primeru ponovitve bolezni, grem na to prehrano. Sedaj gledano nazaj mi je žal, da tega nisem storila takoj takrat.

Ampak človek se za nekaj odloči vedno takrat, ko začuti, da je nastopil pravi trenutek za spremembo!

Jaz sem spremembo naredila na Božič, 25. Decembra 2005 in začela s presnim prehranjevanjem, kar sem kasneje izvedela, da samo to tudi ni dovolj. Odločilno vlogo pri spremembi mojega življenjskega sloga je bila ravno prava informacija moje drage prijateljice Irme, ko mi je po emailu poslala zgodbo ga. Marije Hrastnik, tam pa sem našla tudi telefonsko številko g. Alosa Kolarja. V njeni zgodbi sem lahko prebrala, da si je na podlagi življenjskega sloga Naravnega Zdravja pozdravila številne bolezni. Takoj sem jo poklicala, če je vse to res, kar piše, kajti vsi dvomimo v nekaj, kar ne poznamo. Ob pogovoru z ga. Marijo sem začutila toliko energije, veselja in optimizma, da v meni ni bilo več nobenega najmanjšega dvoma. Tedaj sem vedela, da sem na pravi poti. Še isti dan sem poklicala g. Aloisa Kolarja, ki je edini praktik in svetovalec Naravnega Zdravja – Naravne Higiene v Sloveniji in kakor sem lahko kasneje ugotovila, tudi najboljši človek, ki sem jih kdajkoli spoznala. Že po telefonu mi je rekel: »Metka, če hočete biti zdravi je nujno, da naredite prav to!« in takoj sva dogovorila datum najinega srečanje, 12. januar 2006. Na dve in pol urnem pogovoru, mi je g Kolar izčrpno predstavil celotni slog Naravnega Zdravja – Naravne Higiene. Ta življenjski slog pa poleg Optimalne prehrane, ki vključuje surovo, sveže, zrelo sadje, svežo zelenjavo, nepražene oreščke in semena ter sveže doma pripravljene sadne in zelenjavne sokove; vključuje tudi primerne športne aktivnosti - fitnes, dovolj počitka in spanja, gibanja na svežem zraku in soncu, sproščanja, meditacije, branje motivacijske literature, … Prav nič me ni bilo potrebno prepričevati in nobenega dvoma nisem imela v to, da je to RES PRAVA IN NAJBOLJŠA STVAR. Tako sem od tistega dneva 100 % na Optimalni prehrani in živim ta čudoviti življenjski slog in lahko zagotavljam, da je res edino pravi življenjski slog, ki omogoča izvrstno počutje, popolno zdravje in vitalno telo.

Moram reči, da sem sprva po prehodu na Optimalno prehrano čutila prehodno utrujenost, ki sem jo razumela kot posledica čiščenja organizma in je po treh tednih čisto izginila. Prav kmalu sem spoznala, da mi to prinaša same pozitivne rezultate: izboljšala se mi je krvna slika, uredila prebava, postala sem zopet polna energije in polna življenja. Tudi pri sami menstruaciji so nastale spremembe in sicer zmanjšal se je PMS, krvavitve pa so se občutno zmanjšale. Za razliko od nekaterih, ki so prešli na ta način prehranjevanja, ne občutim nobenega mraza, izostril se mi je tudi vonj in sposobnost koncentracije za kreativno delo. Tudi kar se tiče izvidov glede limfoma, bi lahko rekla, da zadeva nekako stoji v mirovanju oz. občasno varira, kar pa je seveda posledica še drugih številnih faktorje. Vse to razumem kot zelo dolgotrajen proces, telesu je potrebno zagotoviti najboljše pogoje in verjamem, da se bo organizem pozdravil sam. Sicer moja zgodba še ni zaključena, vendar vem, da mi bo uspelo!

Ko razmišljam o svoji preteklosti, lahko z zagotovostjo trdim, da je ravno leto 2006 najlepši del mojega življenja in je absolutno odraz spremenjenega življenjskega sloga in pa tudi posledica sklepanja prijateljstev s samimi čudovitimi ljudmi, ki sem jih spoznala v našem Klubu Naravnega Zdravja. Zopet se počutim polna energije, življenjskega zanosa ter brez kakršnegakoli strahu in tako se res splača živeti do konca. Sedaj tudi jaz lahko potrdim, kakor je v svoji knjigi z naslovom Vsaka sekunda šteje, zapisal Lance Armstrong: »Najboljše kar se mi je zgodilo je to, da sem dobil raka«; da je to še kako res. Najboljša možnost za osebno rast, nova spoznanja in pot, ki me je pripeljala do najboljše življenjske znanosti.

Vse ljudi, ki ste v kakršnokoli dilemi pozivam, raje se za ta korak odločite že prej, ne potem ko vaše telo že razvije 7. stopnjo bolezni in prav kmalu boste ugotovili KAJ JE PRAVO ŽIVLJENJE!

Ob tej priložnosti pa bi rada povedala, da vsa zahvalila gre ravno Aloisu, ki sva obenem postala prava prijatelja; ves čas mi stoji ob strani s svojim brezmejnim znanjem in dobrodejnimi nasveti.

Dragi Alois, iskrena hvala ti za vso tvojo potrpežljivost, trud in čas, ki si ga namenil samo meni!

Ljubljana, 14.09.2006